Animatorski izlet na Madžarsko

Madžarska
28.04.2018

V soboto, 28. aprila, smo se rakovniški animatorji skupaj z družino brata našega kaplana Jureta in animatorji iz Celja odpravili na izlet po Madžarski. Na vodič je bil Vilmoš Švarc, madžarski salezijanec, ki pa živi v SMC-ju Celje. Najprej smo se ustavili v Sombotelu, to je kraj sv. Martina. To je tudi eno najstarejših madžarskih mest.  Ogledali smo si stolnico, kjer so skozi luknjo v stropu vrgli tiste ljudi, ki so bili obsojeni na smrt. Tamkajšnji salezijanci so bili v času druge svetovne vojne in hladne vojne preganjani s strani komunistov, tisti, ki so jih umorili, so pokopani na pokopališču pod cerkvijo. Nato smo šli še do salezijanskega mladinskega centra, potem pa smo šli še na kratek ogled mesta, kjer nas je nekatere najbolj presenetilo to, da ni bilo nobenih ptic. Potem smo šli do Panonhalme, ene najstarejših benediktinskih opatij, kamor so v srednjo šolo hodili mladi iz vse Madžarske. Tam je zelo velika knjižnica, v kateri so knjige tudi iz časa v katerem je knjižnica nastala, te knjige seveda niso namenjene branju. Pozno popoldan smo prispeli do salezijanske hiše v Péliföldszentkersztu kjer smo imeli večerjo in sveto mašo.

Naslednji dan smo preživeli v Budimpešti. Najprej smo si ogledali Budim, starejši del Budimpešte. Tam se nahaja madžarska narodna knjižnica in pa cerkev, kjer so kronali vse madžarske kralje. Med drugo svetovno vojno je bil Budim porušen, ker so se v rovih pod njim skrivali vojaki. Na kosilo in sveto mašo smo šli k salezijancem v glavno salezijansko hišo. Jure nam je tudi vsem kupil sladoled. Popoldan pa smo se ustavili na glavni promenadni ulici Vaci utca. Zvečer smo si ogledali še mesto Eztergom, kjer so v času hladne vojne pobili veliko mladih salezijancev, njihova imena so zapisana na kamniti tabli. Od zunaj smo si ogledali tudi baziliko, sprehodili pa smo se tudi do trga.

V ponedeljek zjutraj smo se poslovili od naših gostiteljev in se odpravili v Veszprém, v živalski vrt. Potem smo šli do jezera Balaton, na poti do tja smo imeli nekaj težav, saj sta se dva kombija izgubila, a smo se čez nekaj časa spet našli. Ime jezera v prevodu pomeni »blatno jezero«, to ime pa tudi nikogar ne zavaja, ker je jezero res blatno. Ker je bilo dovolj toplo, smo se nekateri odločili za kopanje; ker vsi nismo imeli kopalk smo šli kar v oblačilih. Pozno popoldan smo poiskali še kip sv. Cirila in Metoda, zraven je tudi lepa cerkev. Tam smo posneli skupinsko fotografijo, potem pa smo hitro šli nazaj v kombije, saj je bilo tam zaradi močvirja veliko komarjev. In tako smo se odpravili nazaj v Slovenijo, najprej smo se spet ustavili v Celju, kjer smo zaplesali ples linđo, ki ga nas je naučil Matild, ki pa žal ni šel z nami. Približno ob enajstih zvečer smo prispeli v Ljubljano, kjer se je naše popotovanje končalo, lepi spomini pa bodo za vedno ostali v naših srcih.

 

Lori