Duhovni vikend za zakonce in ministrante

17.03.2017

Tokrat smo šle na duhovni vikend v Veržej štiri mlajše zakonske skupine. V našo družbo smo povabili še nekaj parov in tako smo bili z otroki vred kar pisana druščina. Pridružilo se je še nekaj rakovniških ministrantov, ki so imeli vzporedno svoj program. 

V petek smo se zbrali pri večerji, nato smo imeli skupno molitev z otroki. Premišljevali smo o tem, kako je Bog ustvarjal svet in vse je bilo dobro. Nato so šli otroci z animatorji po svoje, zakonci pa smo v naši sredi pozdravili našega župnika Mirka, ki duhovno spremlja naše skupine skozi vse leto in se nam rad pridruži tudi v Veržeju. Potem smo pozdravili še Petra Pučnika, ki nas je nagovoril z dobro prispodobo kitare. Vzeli smo si še nekaj časa, da smo se drug drugemu predstavili in se tako spoznali tudi s tistimi, ki so bili z nami prvič.

V soboto zjutraj se nam je pri skupni molitvi z otroki pridružilo še nekaj družin in tako smo bili kompletni. V dopoldanskem delu nas je nagovoril Peter Pučnik s temo Sprejmi me in ne spreminjaj. Spomnil nas je, da v medsebojnih odnosih vse prevečkrat tlačimo svoja čustva in nerazrešene konflikte. Vse, kar se nalaga, kar pometamo pod preprogo, česar ne zmoremo povedati in dati na primeren način iz sebe, prej ko slej pride ven, a na žalost v prepirih, ki privedejo tudi do ločitev. Vse to pa v veliki meri na račun otrok, ki so dovzetni za vse, tudi za tisto, kar smo mislili, da smo jim prikrili. Dokler mislim in pričakujem, da se mora spremeniti moj zakonec, bom vedno znova razočaran. Spremenim lahko samo sebe. Iz svojega srca lahko drugemu dajem kamen ali pa tisto kar najin odnos napolnjuje z lepim in dobrim. Ali zmorem svojega partnerja slišati v njegovi resničnosti, ali pa vse njegove besede sprejemam kot očitke. Vsi poročeni vemo, da sprejemati in zares poslušati ni enostavno, zato se vedno znova zatekamo k Bogu, ki smo ga na naš poročni dan z zakramentom svetega zakona povabili v naš odnos. Moč za premagovanje težav, pa iščemo v molitvi, sveti maši in zakramentu svete spovedi.

Po predavanju nas je Peter povabil k pogovoru po parih, nato pa smo se zbrali v kapeli, kjer smo se skupaj Bogu zahvalili za zakonca in možje prosili blagoslova za svoje žene, žene pa za svoje može.

Po kosilu smo imeli odmor, ki smo ga preživeli zunaj. Otroci so risali s kredami, igrali nogomet in druge igre, nekateri pa smo odšli na sprehod do mlina na Muri. Ko smo poskrbeli za telo, je bil čas, da zakonci storimo še nekaj za svojega duha, ki je Božja podoba v nas. V kapeli je g. Mirko izpostavil Najsvetejše in vodil molitev. Za popoldanski del smo si organizirali ogled filma, v katerem smo spremljali zakonca, ki sta bila tik pred ločitvijo. Nista se slišala, razočarana sta vsak stavek slišala kot očitek in se vneto trudila, da otroka ne bi ničesar opazila. Nikjer ni bilo videti več rešitve, dokler se ni eden od njiju poskusil vživeti v situacijo drugega … Tudi po filmu smo odšli na pogovor po parih, tisti ki so želeli pa so se pogovarjali v skupini. Odmerjen čas je kar prehitro minil.

Pri skupni molitvi z otroki, smo premišljevali o tem, kako je vsak izmed nas ustvarjen zelo dobro in vsak je dobil »biser«, saj je v Božjih očeh zelo dragocen. Po večerji nas je čakal še veseli večer, na katerem smo se zabavali v igrah Vse je mogoče. Starši, otroci in animatorji smo združili moči in pokazali našo inovativnost in seveda tekmovalnost.

V nedeljo smo se zakonci ustavili ob odlomku iz Evangelija, Jezus in Samarijanka – Izvir vode, ki teče v večno življenje. Osvetlili smo zgodovinsko ozadje in spoznali, kako je Jezus stopal čez okvirje tistega časa, da je lahko pristopil k človeku. Nato pa smo v času, ki je bil namenjen osebnemu premišljevanju, razmišljali o svojem življenju. Ali sem pripravljen v svojo ranjenost spustiti Gospoda, stopati iz svojih okvirjev in oznanjati kar sem doživeli v srečanju z Njim? To premišljevanje ob odlomku je bila naša priprava na sveto mašo. Preden pa se je začela maša, nas je s svojim obiskom presenetil škof Peter Štumpf, ki je bil pred leti naš župnik. Skupaj smo molili rožni venec, potem pa nas je pozdravil in seveda blagoslovil vse može, saj smo ta dan praznovali praznik sv. Jožefa. Pa tudi blagoslov žena in otrok ni izostal. Škofovska služba je vse prej kot lahka, zato smo Petru obljubili, da bomo molili zanj in za vse škofe, da bi bili naši dobri pastirji.

Tudi otroci so se pripravili na sv. mašo in jo obogatili s svojim sodelovanjem. Naše ubrano petje pa so spremljali mladi kitaristi. Mašo je daroval naš kaplan Jure, ki je s pomočjo zavzetih animatorjev ves vikend skrbel za naše otroke. Tako smo imeli starši več časa zase in za pogovor z zakoncem.

Naš vikend smo ovekovečili s skupno fotografijo in ga zaključili z zasluženim kosilom. Večina je krenila proti domu, nekateri pa smo se odpeljali še na kratek izlet v župnijo Sv. Trojica v Slovenskih goricah.

Skupaj smo preživeli lep vikend, pa ne samo zato, ker se nam je toliko zanimivega dogajalo, ampak predvsem zato, ker smo si s skupnim prizadevanjem pripravili lep »prostor« v katerega smo povabili Gospoda, ki nas je nagovarjal. Lep vikend zato, ker smo si upali spustiti Jezusa v svojo ranjenost in nemoč pri spreminjanju sebe. Lep zato, ker smo gradili skupnost. V sproščenem druženju, tudi med vsemi odmori, smo pokazali, da smo veseli kristjani, ki se zavedamo, da skupaj gradimo tudi našo župnijsko skupnost in se trudimo sprejemati drug drugega in ga ne spreminjati.

 

 Mihaela