Emonada

16.07.2017

Vedno ponosni da živimo v Lublan’… naša himna nepozabnih desetih dni v Bočni pri Gornjem Gradu. Skavti cele Ljubljane smo se zbrali skupaj to poletje. Vsi skupaj smo priskočili na pomoč noremu znanstveniku, ki se mu je ponesrečilo potovanje s časovnim strojem. Izvidniki in vodnice smo imeli tabor najprej zase, zadnje tri dni pa smo gostili še starejše in mlajše skavte. Prvi dan smo si postavili svojo Ljubljano sredi travnika, kot so nam svetovali tamkajšnji koliščarji. Večkrat smo mislili, da je znanstvenik uspešno popravil svoj stroj, a nas je le postopoma popeljal iz obdobja v obdobje. Tako smo spoznali zgodovino Ljubljane in jo tudi sami krojili. Premagali smo Rimljane. Še Prešernu smo svetovali kako zapeljati Julijo. Mislili bi si, da bi ti, če dobiš ljubezenski nasvet dvestotih najstnikov, le uspelo, a smo bili očitno malce preveč moderni za tiste čase.

Skavtskih dogodivščin se ne da opisati. To je drug svet, ki ga moraš doživeti. Med dvesto skavti je vsakdo našel novega prijatelja. V desetih dneh je bil vsak navdušen nad kakšno stvarjo. A število neprespanih noči ter mokrih in smrdljivih oblačil se je večalo skupaj z željo po pici, bureku in čokoladi (čisto, čisto malo smo pogrešali tudi mamice), zato smo se po zaključni sv. maši poslovili.

Spanje na postelji, navadno stranišče in čistoča so mi prijali. A ko sem se naspala in najedla sem takoj začela pogrešati tabor. Vse skrajno prijazne ljudi, naravo in dobroto. Zjutraj sem se zavedela, kakšno darilo se je bilo teden in pol vsako jutro zbujati ob nasmehih in pred spanjem dobiti objeme za lahko noč. Zdaj, po enem mesecu mi je ostalo le ogromno spominov na bombastično skavtsko doživetje in poslušanje pesmi, ki me spominjajo na vse čudovite trenutke, ki smo jih doživeli na tistem, prej za nas povsem navadnem travniku, ki je zdaj za nas veliko več kot navaden.

                                                                                                                                                             

Tinkara