Animatorji na potepu

01.05.2017

V ponedeljek, na prvi majski dan smo se z Rakovniškimi animatorji odpravili na izlet na Hrvaško. V majsko jutro nas je že zgodaj pozdravilo sonce in vedela sem da bo dan prekrasen. Ob 7:30 uri smo se zbrali na Rakovniku. Na pot smo se odpravili z dvema kombijema in še pred slovensko-hrvaško mejo so nas na enem izmed avtocestnih izvozov presenetili z okusno malico, gospa Ruža nam je pripravila palačinke za dolg dan, ki je bil pred nami. Kljub strahu pred zastoji na mejnih prehodih,  smo mejo prečkali hitro ter brez komplikacij, če pa smo morali par minut počakati, smo se tako kot cel dan zelo zabavali in nasmejali, tako nam je čas minil kot bi mignil. Kmalu pa smo se že zapeljali po Zagrebški aveniji proti živalskemu vrtu.  Pred vhodom v živalski vrt smo se sprehodili čez park Maksimir, v sklopu katerega se nahaja živalski vrt.  Za ogled vrta smo si vzeli dobre štiri ure, kjer smo si ogledali od plazilcev, vodnih živali do veličastnih sesalcev. Vmes smo si vzeli tudi kratek odmor za hitri prigrizek. Okoli 14. ure smo se odpravili proti največjem romarskem središču na Hrvaškem, Mariji Bistrici. Ogledali smo si veličastno cerkev s podobo črne Marije. Svetišče močno spominja na Marijino svetišče na Brezjem. Nad cerkvijo se je po prijetni makadamski potki dvigal križev pot oziroma kalvarija. Povsod okoli pa so bile vidne lepo urejene zelenice, spodaj pa stojnice s spominki. V cerkvi in okolici je ogromno zahval ter prošenj, fotografij ter slik, mnogih, ki jih je Marija uslišala ali pa se njej priporočajo. V kapelici, smo imeli kratko Sveto mašo. Sledil je ogled cerkve ter njene okolice, nato pa nas je čakala slabo ura dolga pot do Krapine, kjer smo bili dogovorjeni za ogled muzeja Neandertalcev. Muzej je malo odmaknjen od glavne ceste, na robu gozda. Pred ogledom samega muzeja smo si ogledali kratek film o življenju Neandertalcev. Sledil je ogled, kjer smo si ogledali sam razvoj človeka, vesolja, dinozavrov, prav tako smo videli fosile. Prikazana je bila primerjava okostja s pračlovekom in današnjim človekom, prav tako so nazorno pokazani zobje prej in danes. Videli smo kakšno in kako so ljudje takrat izdelovali orožje, kako so živeli, kako so reagirali ob nesreči ali ob smrti. Ker pa smo po celem dnevu že slišali oglašanje želodčkov smo se okoli 19. ure zvečer odpravili proti slovenski meji in se odločili za večerjo ob božanskih picah v Celju. V Ljubljano smo se polni novih vtisov ter doživetij vrnili v poznih večernih urah in veseli smo odšli vsak proti svojemu domu. Ob tej priložnosti bi se iskreno rada zahvalila kaplanu Juretu za organizacijo čudovitega izleta in seveda tudi gospe Ruži za prekrasne palačinke.

 

Eva Remžgar