V meglenem jutru sobote, 20. oktobra 2018, je naš romarski avtobus s sodelavci Karitas, prijatelji, z našimi župljani in duhovnim vodjem, našim župnikom g. Mirkom Simončičem, odpeljal proti slovenski Koroški.
Po jutranji molitvi in molitvi rožnega venca nas je zavita cesta mimo Velenja in Mislinje popeljala v staro mesto Slovenj Gradec in v prelepi sončni jesenski dan.
Slovenj Gradec je sedež edine mestne občine v statistični Koroški regiji, prometno središče Mislinjske doline in širšega območja statistične Koroške regije. Starodavno mesto v kotlini med Pohorjem in Uršljo goro je tudi slovenski sinonim za kulturno središče, kjer si bogato izročilo preteklosti podaja roko s sodobnim utripom.
Pot nas je vodila v stari del mesta k najstarejši stavbi v mestu, to je cerkev sv. Elizabete. V njej smo darovali sveto mašo za naše bližnje, za vse, ki niso bili z nami, tudi za g. Drobniča in za pokojnega Staneta. Po sveti maši nas je pozdravil domači duhovnik, nato se nam je pridružila lokalna vodička, ki nam je razložila čudovite detajle stare cerkve.
Od prvotne stavbe so se ohranile romanska ladja in dve romanski okni. Cerkev so v gotiki, renesansi in baroku dopolnili. Oprema je v glavnem baročna, iz novejšega časa je križev pot Ludvika Pandurja. Leta 1251 je Bertold Andeški posvetil tržno cerkev sv. Elizabeti Thurinški, svoji nečakinji, ki je bila kot zavetnica revnih in ubogih kanonizirana leta 1235. To je prva cerkev, posvečena sv. Elizabeti, na steni izstopa freska sv. Elizabeta med berači, glavni oltar v cerkvi sv. Elizabete je eden največjih dosežkov baročnega oblikovanja oltarjev na Slovenskem.
Na naši poti iz cerkve smo razveselili zlatoporočenca, ki sta se pripravljala na slovesnost, in jima zapeli zdravico.
Zraven cerkve sv. Elizabete stoji manjša cerkev sv. Duha iz l. 1417, vstopili smo v staro cerkev, ki je bila zgrajena za potrebe meščanskega špitala, ki je skrbel za stare, onemogle in bolehne meščane. Krasi jo baročna oprema, največjo pozornost pa vzbujajo čudovite freske Andreja iz Ottinga, nastale po letu 1450. Prikazujejo 27 prizorov iz pasijona.
Vodička nas je popeljala na lep sprehod skozi staro mestno jedro. Zgodovinski pomniki nas na vsakem koraku povezujejo s preteklostjo in z lahkoto zazibljejo v občutje romantične nostalgije, obenem pa opominjajo, da smo le ponižni, a ponosni nadaljevalci zgodbe, ki se je začela v sivi davnini. Razpet je med utišani odmev najslavnejše epizode srednjeveške zgodovine, ki jo utelešajo umetnostni zakladi ter spoštljivi spomin na svetovno znanega skladatelja Huga Wolfa, neprekosljivega mojstra pozno romantičnega samospeva, ki se je leta 1860 rodil v hiši na slovenjgraškem osrednjem trgu. Likovna tradicija srednjeveških rezbarjev in baročnih mojstrov se je pretočila v mednarodno odmevno dejavnost Galerije likovnih umetnosti, ki je Slovenj Gradec v zadnjih štirih desetletjih zlasti s prireditvami pod pokroviteljstvom Združenih narodov uveljavila daleč preko meja domovine in ga trajno zaznamovala kot mesto miru in mednarodnega sporazumevanja. Krona teh prizadevanj je listina, s katero je leta 1989 generalni sekretar Svetovne organizacije Perez de Cuellar Slovenj Gradec uvrstil med častne nosilce naziva Glasnik miru.
Po obilni dozi zgodovine in kulture nas je pot popeljala mimo Raven na Koroškem in skozi Prevalje, kjer je v vsakem letnem času mikavna in skoraj neokrnjena narava potopljena v mehko razrahljano veduto z gozdovi poraslega hribovja, ki jo le tu in tam preseka hudourniško vodovje iz mnogoterih virov.
Po odličnem kosilu tik pred mejo Holmec smo prečkali mejo z Avstrijo in pot nadaljevali po dolini Podjune po prelepi pokrajini in lepo urejenimi vasicami, spremljali smo dvojezične napise do naselja Šentprimož. Podjunsko ravnino na severu omejuje globoka struga Drave, na jugu pa se dvigujeta mogočni gori Pece in Obirja.
V naselju Šentprimož je salezijanska župnija, težko smo čakali na srečanje z našim bivšim župnikom g. Antonom Rozmaričem in župnikom v tej župniji, g. Hanzejem Rosenzopfom.
Po molitvi in litanijah v tej cerkvi smo se srečali z g. Rozmaričem, ki je bil na Rakovniku od l. 1970 do 1974 kaplan in nato župnik med letoma 1974 in 1981. Veselo srečanje je obudilo številne spomine, skoraj eno uro nam je razlagal svoje delovanje v tej župniji, kjer je bil župnik 30 let, sedaj pa je duhovni pomočnik; opisal je težke preizkušnje na tujem ozemlju, ki ga je doživljal kot Slovencem neprijazno okolje, vse do današnjih dni, ko slovenstvo ni več prezrto. Poveselili smo se s pesmijo in obujali spomine na skupne trenutke v naši župniji, na petje v zborih, na naše druženje.
Slovenska pesem je tudi na avstrijskem Koroškem povezovala ljudi in ohranjala jezik.
Na to nas je spomnila pesem:
Rož, Podjuna, Zila, venec treh dolin, moja domovina, narod moj trpin.
Ti družica moja, dom moj in moj rod, ko bom truden boja, bodi mi še grob.
Rož, Podjuna, Zila, nagelj, rožmarin, v sveti zemlji sniva tvoj slovenski sin.
Kar težko smo se ločili in se čez Jezersko odpravili proti domu. Jesenski sončni zahod z obsijanimi gorami nas je pospremil do domače župnije.
Hvala Tomažu Okornu za organizacijo romanja, župniku g. Mirku za duhovno vodstvo in vsem udeležencem, da smo se družili in imeli lepo.
Sestavila: Judita Petelin
