V poznih večernih urah smo se 27. 12. 2019 odpravili na pot proti Poljski. Slednja je bila glasna in dolga. Za prvo so poskrbeli glasni Primorci, s katerimi nam je bilo usojeno deliti avtobus, za drugo pa voznik avtobusa, ki se je ogibal avtocest in nas raje prevažal po regionalnih vijugastih cestah. Ko smo naposled prispeli, je sledilo razvrščanje po družinah. Te so nam izkazale precejšnjo mero gostoljubnosti, kar smo jim lahko deloma povrnili zgolj z darilom, ki predstavlja našo državo (največ se nas je odločilo za potico), in pa s hvaležnim izrazom na obrazu, medtem ko so se nam v ustih raztapljali grižljaji hrane, ki nam jo je postregla družina. Dan se je običajno začel z zajtrkom, ki ga je pripravila družina, ki nas je nesebično sprejela k sebi (ko bi bilo tako pred 2000 leti v Betlehemu). Sledila je jutranja molitev s taizejskimi spevi v lokalni župniji, nato pa smo se vrečkarji rdečkarji (kot se je zaradi enotne barve puloverjev in nahrbtnikov – vrečk poimenovala rakovniška četverica) odpravili v mestno središče. Tam smo veliko časa preživeli na policijskih postajah, saj je najbolj izkušena članica naše odprave že ob izstopu iz avtobusa opazila, da je izgubila denarnico. Zaman smo iskali poljskega policista, ki bi razumel angleško. Smo pa na silvestrovo našli trgovino, kjer smo zapravili naše zadnje zlote. Za rakete seveda. Bilo jih je 8, na nebu pa sta se razleteli 2. Ostale so polepšale okolico na malo nižji višini. Zadnji dan je sledilo poslovilno kosilo pri gostiteljih in odhod na neudobni avtobus z nekaterimi potniki, ki so potovanje naredili še malo bolj neudobno. Kljub temu verjamemo, da bo naslednje leto v Torinu naša izkušnja potovanja tako dobra, kot je bila letos izkušnja bivanja in raziskovanja te velike srednjeevropske države ter seveda izkušnja občestva nekaj tisoč mladih združenih pri večerni molitvi.
Aljaž D.
