Pišem v naglici … Bolje je tako, da ne izgubim preveč časa, pa tudi ker tako stvari najbolj iskreno pridejo na dan. Zakaj naglica? Jutri začnem zaposlitev v Gimnaziji Jožeta Plečnika – na Šubi, ampak jutri ne bi bil dober dan za tole objavo, saj bo 1. april. Kasneje si pa ne bi več vzel časa. Torej, zdajle.
Ko sem pred točno tremi leti začel svojo službo v SMC Rakovnik, se mi je zdelo zanimivo, da jo začenjam ravno na tak datum. Malo zato ker službe dejansko nisem iskal in me je našla kar sama od sebe, malo zato, ker je izgledalo, da začenjam neko lahkotno službo, malo ker ni bila povezana niti z mojo izobrazbo, niti z deli prek študentskega servisa, niti je nisem dobil po kakšnih sorodstvenih vezah. Dobil sem jo zaradi svojega prostovoljstva, ki ga nikoli nisem opravljal z mislijo, da je iz tega mogoče dobiti zaposlitev …
Dejansko sem par mesecev preden sem začel svojo pot v SMC Rakovnik, imel možnost, da začnem delati v SMC Kodeljevo. Ampak sem to opcijo odklonil iz dveh razlogov. Prvi je bil, da takrat še nisem imel niti koščka napisane magistrske naloge (o kateri sem gojil zelo ambiciozne plane kaj vse bom v njej povedal – in večino tudi sem), drugi pa je bil, da sem bil v župniji Kodeljevo voditelj animatorske skupine … In se mi je zdelo, da bi težko nadaljeval stvari, če bi postal nek plačanec, nek delavec … Kako bi še koga povabil, da naj pride – kot moj soanimator, prijatelj – na katerega od dogodkov ali pa v SMC? Ali ne bi izgledalo, kot da sem svoje prostovoljstvo prodal za nekaj denarja? Sicer, redno plačo, pa vendar … Po malem se mi je denar vedno malo studil … No, to je premočna beseda, nisem ravno sv. Frančišek, ampak vseeno … Nimam kaj preveč rad denarja. Marxov idealni komunizem mi je osebno blizu – vendar se popolnoma zavedam njegove utopičnosti; večini ljudi ni do dela zaradi ustvarjalnosti same, zaradi dela kot dela, zaradi dela kot nečesa kar te formira … No, jaz imam vedno veliko dela … Ampak ga nikoli nisem smatral kot delo … Tudi ne kot prostovoljsko delo … Delo je pri nas ugrabljen pojem; delo se že kar sliši kot nekaj dolgočasnega, prisilnega, ponavljajočega … Nekaj kar je nujno zlo, vsi pa bi se mu radi izognili. No, zaradi globoko ponotranjenega tovrstnega koncepta dela, je seveda logično, da komunizem ne more funkcionirati … In pa zato, ker bolj bednih, nevšečnih del, pač logično nihče ne bi hotel izbrati … Tako da, stran z družbenim idealizmom – v osebnem smislu pa seveda ne. Kajti, do sedaj mi še nikoli ni bilo potrebno delati … Ne da sem lenuh, ampak vse kar sem počel, sem počel z veseljem – torej, nisem občutil kot da delam.
Ko sem npr. delal v šolskem muzeju, sem sovražil svojo jutranjo pot s kolesom v muzej … Mimo cukrarne … Saj ni vredno, nima smisla, nek drobiž … Ampak, ko sem pa delal – torej, ko sem vodil skupino otrok po razstavi – sem pa to čisto z veseljem počel. Enako v filharmoniji … Ko sem šel od doma, sem vedel, da ne bom praktično nič zaslužil … Ampak, moje služenje denarja je bilo čisto fino … Malo sem smehljal obiskovalcem, trgal karte, nato pa poslušal skladbe in grdo pogledal koga, ki se ni obnašal primerno. Torej, nič nisem delal. In enako, ko sem bil vodič po RCERO, kar itak nisem bil kaj velikokrat … Razgledal sem se po »smetišču«, peljal skupinico za sabo, povedal par zadev in to je bilo to. Ampak, ko človek pride od tam, res obupno smrdi … No ja, pa kakšen članek sem kdaj napisal, kar mi je bilo tudi čisto zanimivo, pač izziv. Kakorkoli, kot študent nisem nič delal, samo nekaj sem pač prislužil kar tako, nekako spotoma – mojster prekarnosti, ko imaš ponotranjeno, da moraš narediti en kup stvari, ki pa so vse samo po nekaj ur, da vse skupaj nič ne zaslužiš, ampak se kar malo ujameš v to, ker se ne spraviš k (pre)obsežnemu pisanju magistrske naloge, kakšne resne službe pa pred končanjem izobrazbe tako ali tako ne iščeš – tudi leta niso bila taka, da bi lahko kaj pametnega našel.
Huh, slabo mi gre … prva polna stran v wordu, pa sploh še nisem povedal nič o tem, kar sem želel …
/15 min prekinitve zaradi domačih obveznosti/
No, moram končati. Treba je dati Jakoba (najin 2-letnik) spat, potem imamo pa video sestanek z voditelji oratorija … No, upamo, da bo oratorij. Zvečer pa moram napisati še članek za župnijsko glasilo Vrtnice – torej, za Kodeljevo. Tega seveda ne smatram kot delo, moram pa napisat, seveda. Rok za oddajo je bil nedelja, danes pa je torek. Skratka, danes ne bo več časa za tole …
Torej, sprememba plana … Očitno bom pripravil 3-delni zapis o mojem doživljanju SMC-ja z dodatnimi – upam da berljivimi – eksurzi.
