Prvi salezijanci so na Rakovnik prišli 23. novembra 1901. Tega dogodka smo se tudi letos spomnili pri sveti maši v cerkvi Marije Pomočnice in ob skupnem druženju po njej.
Sveto mašo je daroval rakovniški ravnatelj Marjan Lamovšek ob somaševanju salezijancev rakovniške skupnosti. Sveto mašo sta s pesmijo obogatila mladinski in župnijski pevski zbor, navzoči pa so bili tudi predstavniki mednarodnih salezijanski športnih iger, ki so se v Sloveniji mudili na pripravljalnem sestanku za organizacijo teh iger prihodnje leto prav v naši državi.
Po končani sveti maši so se župljani in sodelavci salezijanskih ustanov na Rakovniku zbrali v novi salezijanski knjižnici, ki je tako začela delovati “s polno paro”. Knjižnično gradivo je predstavila knjižničarka Katja Mivšek, ki je svoj nagovor zaključila z don Boskovo mislijo o knjigah: “Čeprav knjiga nima tiste notranje moči kot živa beseda, pa ima na drugi strani v določenih razmerah še večjo prednost. Dobra knjiga lahko stopi v domove, kamor duhovnik ne more. Prenašajo jo celo zlobni kot spomin ali kot darilo. Ko se predstavi, ne zardi; če jo zanemarjajo, se ne vznemirja; ko jo berejo, mirno poučuje resnico; če jo zaničujejo, se ne pritožuje in pusti očitek, ki včasih vžge željo, da bi spoznali resnico, medtem pa je vedno pripravljena, da poučuje. Včasih ostaja zaprašena na kaki mizici ali v knjižnici. Nihče ne misli nanjo. Pride tudi ura samote ali žalosti, bolečine ali dolgočasja, potrebe po razvedrilu ali strah pred prihodnostjo in ta zvesta prijateljica otrese svoj prah, odpre svoje liste. Ponavljajo se spreobrnjenja sv. Avguština … in sv. Ignacija.”
Po pozdravnem nagovoru ravnatelja Marjana Lamovška, ki je knjižnico predal svojemu namenu, so se obiskovalci množično sprehodili med knjižnimi policami, pobrskali za kako knjigo ter si ogledali tudi nove prostore z Majcnovo misijonsko razstavo. Seveda pa je v obednico salezijanskega zavoda s svojim vonjem vabila pica, ki je bila povod za sproščeno druženje in klepet.
