V soboto, 30. marca, smo se pod vodstvom našega dekana in župnika Mirka Simončiča s štirimi avtobusi odpravili na postno romanje na avstrijsko Koroško. Na našem avtobusu z Rakovnika, kjer smo bili romarji iz Rakovnika, Rudnika in Barja, je bil duhovni vodja rudniški župnik Lojze Zupan. Čudovit sončen dan smo pričeli z jutranjo molitvijo in premišljevanjem križevega pota. Po postanku na počivališču v Radovljici smo pod Karavankami nadaljevali pot v Avstrijo, kjer smo kmalu za mejo pobrali vodičko go. Ivanko Kronawetter, rojeno Starman. AC smo zapustili v Beljaku in pot nadaljevali po ozki in senčni dolini čez Trebinje, Zoberce in Obernšec do našega prvega cilja RADENČE, kjer smo v cerkvi sv. Miklavža najprej počastili Jezusa, zapeli pesem, potem pa si ogledali postni prt, ki prekriva glavni oltar. Ob koncu smo se zaustavili še ob relikvijah svetega papeža Janeza Pavla II. Pot smo nadaljevali mimo Miljskega jezera v MILJE.
Vodička ga. Ivanka nam je naprej predstavila zgodovino kraja in samostana. Na dvorišču pred samostanom stoji 1000-letna lipa, znotraj pa nekoliko mlajša, 100-letna. Ogledali smo si lepo ohranjen križni hodnik z iz kamna izklesanimi stebri, vsakega s svojim motivom. Le-ti so služili patrom za premišljevanje ob branju brevirja in molitvi. Potem smo nadaljevali v župnijsko cerkev Kristusa Odrešenika in Vseh Svetnikov, kjer je glavni oltar prekrival velik postni prt s prizori stare in nove zaveze Svetega Pisma. V cerkvi smo najprej imeli slovesno sveto mašo, katero je ob somaševanjem ostalih župnikov daroval naš dekan in župnik Mirko Simončič. Po sveti maši nam je ga. Ivanka razložila vsebino postnega prta in povedala nekaj o cerkvi. Sledil je prosti ogled cerkve, kapele sv. Domicijana in tudi zakristije, potem pa smo pri avtobusih imeli skupno malico ter še nekaj prostega časa za sprehod do jezera. Pot smo nadaljevali v JEZERNICO na Miljskem jezeru, kjer smo si v cerkvi Srca Jezusovega ogledali modern postni prt, ki so ga naredili birmanci.
Našo romarsko pot po avstrijski Koroški smo zaključili v ŠPITALU ob Dravi, najprej z ogledom cerkve – kapele Naše Ljube Gospe, ki jo upravljajo salezijanci, trenutno Jože Andolšek. V njej so vsako nedeljo in praznike svete maše v slovenskem jeziku. Dve leti (za časa, ko je deloval na Koroškem) je v njej maševal tudi rudniški župnik Lojze Zupan. Prav zanimivo in ganljivo je bilo srečanje ob navzočnosti župnika Lojzeta, ene domačinke in ene naše romarice, obe hčeri taboriščnikov … ena je drugo spominjala na njeno mamo … obe sta se objeli …
Potem pa je nas je vodička ga. Ivanka – Slovenka, domačinka, najmlajša od tistih, ki so se po vojni zadržali v Špitalu vse do danes, vsak avtobus posebej popeljala na krožno panoramsko vožnjo. Ogledali smo si območje, kjer je bilo nekoč »begunsko« taborišče s 104 barakami. Pokazala nam mesto, kjer je bila nekoč cerkev, gledališka dvorana, kino, kuhinja … V »taboriščni« ulici še živi okoli 50 Slovencev – potomcev taboriščnikov, videli smo tudi še tri obstoječe barake. S svojimi spomini nas je prisotne povedla skozi zgodovino rojakov Slovencev, ki so po drugi svetovni vojni tu našli začasno, nekateri pa tudi stalno pribežališče. Od tu so mnogi po nekaj letih odšli v Argentino in tudi drugam po svetu.
Po končanem ogledu taborišča smo se vsi avtobusi odpeljali proti DOMOVINI, na našem avtobusu nam je družbo delala ga. Ivanka, ki nam je povedala še par zanimivosti: Na območju je zelo veliko protestantov, zato ima skoraj vsak kraj protestantsko kot tudi katoliško cerkev. Katoliške cerkve imajo čebulaste zvonike, protestantske pa špičaste, a tiste katoliške cerkve, ki jih je prizadel ljubljanski potres imajo sedaj špičaste zvonike (Beljak, Špital …); Peljali smo mimo kamnoloma gumastega marmorja, ki so ga uporabljali že stari Rimljani. Ta marmor pa se uporablja predvsem za mletje marmorne moke, ki jo uporabljajo v industriji papirja, barve, premazov in plastike; o akademskem slikarju in modelarju Frideriku Jerina, rojenemu leta 1906 v Vrhpolju pri Kamniku, nekdanjem taboriščniku, idejnemu avtorju in »OČETU« Minimundusa. MINIMUDUS se ves čas zavzema za dobrodelnost, skrbi, da je po avtobusnih in železniških postaji poskrbljeno za prostor in mize, kjer otroci lahko delajo domače naloge in se učijo; nadaljevali smo mimo renesančnega gradu in samostana Vernberk, kjer deluje ženski red in trenutno šteje okoli 60 starejših redovnic. Potem pa smo se že precej približali meji in počivališču in potrebno se je bilo posloviti od naše vodičke ge. Ivanke. Še pogled na že nastajajočo drugo cev karavanškega predora in prihod v Slovenijo. Prišel je čas kosila, za naš avtobus je to bilo v gostilni Knafel v Žirovnici. Po kosilu in ogledu »Monštrance« ter »Svečnika« smo nadaljevali proti Begunjam do Lesc in na AC. Po večerni molitvi in zahvalah smo se na Rakovnik vrnili natanko ob 19:00, za nami pa je bil zelo lep in duhovno bogat dan. Kaj vse smo videli (predvsem v sliki) pa na najini ljubiteljski spletni strani www.NaIzletu.Si™ (https://www.naizletu.si/2019/30-03-19.html).
Mirko in Lucija Gaberšek
