Dobil sem nekaj pohval, spodbud … Ne preveč, kar je za moj ego vsekakor dobro; ravno dovolj, da se počutim dolžnega nadaljevati v svobodi, brez prehitevanja. Premislil sem tudi naslov tovrstnega pisanja … Konec nekega obdobja res ni kaj prida naslov – za enodelni zapis že, za večdelno slovo od SMC-ja pa verjetno ne. Ob njem bi si lahko človek mislil, da gre za še enega od člankov o koronavirusu, ki končuje neko obdobje, zato mislim, da bo boljši naslov za moje pisanje Izpovedi. Ta pomensko bogata beseda namreč ponuja veliko možnosti za pisanje.
Najprej seveda kot osebna izpoved, nizanje svojih občutij, spominov, ljubezni, hvaležnosti … Potem kot opredelitev svojih nazorov in verovanj. (Vera ni samo verjetje v Boga, ampak na nekih nižjih nivojih tudi verjetje v cel kup drugih stvari, ki imajo bistven vpliv na način življenja (in tudi verovanja v Boga, če že razčlenjujem odnos med različnimi nivoji verovanja)). Nato tudi v smislu spoznanj in obžalovanj – seveda v prepletu z osebno izpovedjo, ampak tudi kot podajanje iztočnic za premislek (sebi in drugim; dejansko je pisanje za brezimno množico precej nenavaden miselni dialog …) ter ne nazadnje tudi kot spoved v nezakramentalni obliki, a zato morda nič manj očiščujoča … Priznati svoje napake, neuspehe, ali ni v javnem priznanju nekaj osvobajajočega, nekaj kar rešuje okovov zasebnosti in brezhibne podobe navzven. Spoved – zadnji med zakramenti – ima zanimivo zgodovino, ne bi bilo slabo ponovno premisliti več vidikov, ki jih njene raznolike tradicije ponujajo.
Torej, izpovedi kot ujeti misel zahvale na »papir«, hvaležnost za tri leta nečesa, v kar si bil z veseljem vpet. Izpovedi kot nabor spoznanj o salezijanskem poslanstvu, mladinskem sektorju, vsakdanjiku v SMC-ju … Pravzaprav refleksija, kaj sem počel in kaj mi je res ostalo v spominu … Zaenkrat sem pri kaj in še nič kdo … Ali bi lahko tudi presegel to omejenost na program, in zapisal tudi kaj bolj povezanega z ljudmi … Kdo mi je bil blizu, s kom se bil bolj rad, s kom manj? Ne vem, to je kočljivo področje … Don Bosko je vedno pravil, da je treba imeti rad vse, in da naj bi vsak mislil, da imaš njega še posebej rad … Ali je smiselno prečkati to mejo, v zavedanju, da je njegova ljubezen bila tolikšna, da se je zaradi nje odpovedal vsem svojim mnogo bolj »perspektivnim« možnostim, svoji zasebnosti, nenazadnje svojemu življenju, ki ga je v celoti dal mladim? Jaz nisem šel tako daleč, in ne domišljam si, da je kaj veliko mladih, ki mislijo, da so mi bili posebni … Nisem preveč mojster izkazovanja naklonjenosti – eh, kaj naklonjenosti, LJUBEZNI. To je prava beseda, ne smemo je uporabljati samo za ljubezen med zakoncema, partnerjema … Težko je pisati o ljubezni, brez da si že skoraj kot nek pedofil ali pa vsaj nek čudak … Ampak saj je vseeno, izpovedi sem si zamislil, kajne? Izpovedi torej … Ljubezen, gre za vse ali nič.
No ja, skratka, težava pri osebni izpovedi je, da izpade cenena, da izpusti vsaj še enkrat toliko ne čisto središčnih oseb, vsekakor pa ne nepomembnih … In potem, ali se omeni toliko ljudi, da noben med njimi ni več nekaj posebnega, ali pa se jih večino izpusti in ostane samo še nekaj posameznikov, kot da se je vse vrtelo samo zaradi njih … Ne, ni še čas za omembe in zahvale. Morda bom kaj takega uspel skupaj spraviti na poslovilnem pikniku – junija ali septembra? Čeprav ne, ustno je – kljub temu da vidiš komu govoriš – vseeno toliko težje, da ne bom nič pametnega izustil.
Ostajam torej pri vidikih izpovedi: izpovedati vero v smiselnost svojega početja, ki je višja od prejemanja plače; izpovedati strah, da bodo brez mene stvari začele propadati oz. upanje, da bodo stvari še naprej cvetele tudi po mojem odhodu … Hm, ja, če sem o prvem že nekaj pisal, pa je tale strah nekaj res zanimivega … Nek mesijanski kompleks bojda? Verjetno se z njim soočajo duhovniki ob premestitvi v novo župnijo, na novo področje delovanja … Strah, da sem nenadomestljiv, da sem vse skupaj držal nekako tako, kot je bilo potrebno, da so stvari lepo rasle, šle v pravo smer … Ne skrbi me za SMC v tem trenutku, dela imajo čez glavo kljub temu, da je vse zaprto in tudi ne v bližnji prihodnosti, ampak čez 5 let … Par menjav med salezijanci, menjava generacije pri mentorjih … Ali bodo stvari zdržale? V času, ki sem ga preživel v SMC-ju sem imel občutek rasti … Da gredo stvari na bolje. In to je pomemben občutek. Pove nekako kakšen je trend. In dandanes je trend vse! Ko gredo stvari navzdol, gredo hitro navzdol. Rast in gradnja sta počasni, razpad in katastrofa sta stvar enega slabega leta. Torej, ali je moja skrb upravičena? Seveda je, skrbi so vedno upravičene, vendar pa je potrebno imeti vero, da bodo stvari šle v pravo smer. Da bo vse dobro. Skrb je razumna, zaupanje da bo vse ok, pa jo mora prekriti. Kajti drugače imaš v življenju same skrbi … Torej, nisem zagovornik neumne naivnosti, ampak neke umne premišljene naivnosti. Zaupati kljub razumevanju težav. Kakor koli, dokler si nekje zraven, te toliko ne skrbi … Si pač tam, potrudiš se, nekaj narediš … Ko pa greš, pa vse to izgine … Ostanejo skrbi in/ali zaupanje. Ker sem že začel svojo službo v SMC-ju z vedenjem, da bom iskal zaposlitev v šolstvu, sem nekje v ozadju svoje vesti večkrat predeloval, kaj je moja odgovornost in kaj ni, koliko se smem sekirati za stvari in koliko moraš stvari zgolj pustiti take kot pač so. Gre za nujno postavljanje prioritet: najprej mož, potem oči, potem salezijanski delavec, potem brat in sin, potem prijatelj svojih starih prijateljev … Recimo, da je to vsakodnevna shema prioritet, ob posebnih priložnostih seveda kakšna upravičeno pridobi in kakšna upravičeno izgubi … In kako bi si želel, da bi za vse imel čas, pa moji (lahko bi skoraj rekel bivši, ampak verjamem v neko nadčasovnost prijateljstev oz. odnosov na splošno) prijatelji vedo, da me tako ali tako nikamor več ni … In z razširitvijo prioritete št. 2 se kakšno bohotenje ostalih seveda prav nič ne obeta. Tudi zato sem vedel, da je treba čim prej iti iz SMC-ja … Še v svoji zlati dobi, ne kot nek bednež, ki pobere plačo in za SMC naredi minimalno, kar je bilo pač treba. Saj ne da mislim biti zanič profesor, ampak način dela, obseg … Kar se tega tiče so stvari tu bolj utečene, predvidljive, na kratko povedano: nikoli ni oratorija.
Skratka, ni me strah za SMC, ampak če pa razmišljam o njem, mi je malo težko kar iti in ga prepustiti svoji usodi. Saj ne, da sem počel vse, ali da je bilo vse odvisno od mene – daleč od tega – ampak, imel pa sem možnost, da sem vedno stal nekje zraven, in če se mi je zdelo potrebno, malo pogledal na kompas, podal svarila, predvidel možne scenarije … Moja idealna vloga v skupini, že od vedno.
Tale reč je verjetno potrebna globlje izpovedi … V naslednjem delu.
Rok Kastelic
