Vse od četrtkovega srečanja na Rakovniškem gradu mi v glavi odzvanjajo številke 400, 13. na svetu, top 3 v Evropi. Lagala bi, če bi rekla, da je bilo to srečanje zabavno in sproščujoče. Ozračje je bilo na začetku polno zanimanja, ki se je razvilo v sočustvovanje, začudenje, empatijo in žalovanje, kar je bilo najbolj primerno temi, o kateri smo govorili skoraj 3 ure. Zbralo se je veliko število ljudi, ki smo prišli iskat odgovore na najrazličnejša vprašanja. Zakaj, kdaj, kako, čemu in še enkrat, zakaj samomor? Kako se soočiti s tem, ko s tem izgubiš svojega najbližjega? Pa tudi mogoče niti ne najbližjega. In kako dolgo žaluješ? Pa kako sploh žaluješ? Sem kriv jaz, bi lahko kaj naredil drugače?
Anja Klančar je pred celo skupino prinesla svojo močno zgodbo. O tem, kako je izgubila mamo in očeta, ki sta si ne prav dolgo narazen vzela življenje, kako se je s tem soočala in kako se še sooča. Mislim, da smo jo vsi poslušali predvsem z občudovanjem. Kako močna je postala po vseh teh izkušnjah in kako se je v najtežjih trenutkih učila in ne obupala.
Prej omenjene številke kažejo na stopnjo samomorilnosti v Sloveniji. Povprečno si življenje pri nas vsako leto vzame okoli 400 ljudi, kar nas postavlja med prve tri države po stopnji samomorilnosti v Evropi in na 13. mesto na svetu. Vedno smo si želeli biti med najboljšimi, pa menim, da to niso stopničke, s katerimi bi se lahko ponašali. Po Anjinih besedah sem šele razumela, kaj te številke v resnici pomenijo. 400 ljudi, ki se odloči za tak korak, vpliva ne le na njihovo najožjo družino. Vsak od teh je imel tudi prijatelje, je hodil v šolo ali v službo, je bil prebivalec določene mestne skupnosti in se udeleževal določenih skupinskih aktivnosti. Ena taka skrajna odločitev tako ne vpliva na par posameznikov, pač pa na več sto ljudi. Nihče ni pripravljen na tako novico. Zato je to 400 x 1000 ljudi, ki bo v mislih premlevalo ta vprašanja, kot smo jih mi, in redki bodo prišli do odgovorov. Pa ne zato, ker jih ne bodo želeli odgovoriti, pač pa ker se bodo redki želeli o tem z njimi zares pogovarjati. Zares pomeni, da bodo vprašali »Kako si?« in to resno mislili. In poslušali cel odgovor. Večkrat. In vztrajali v žalovanju z njimi.
Iz vseh nadaljnjih izkušenj, ki so jih podelili tudi drugi udeleženci, sem se naučila, da to žalovanje ni lahko in kratko. Je dolgotrajno, težko in utrudljivo. Zato je pomembno razbijati tabuje, zavedajmo se, da je to na žalost velik del naših življenj in da ljudje, ki preživljajo tako izgubo, dolgo in globoko žalujejo. Z znanjem in zavedanjem bomo tudi znali stati ljudem ob strani in zmanjšali stigmo in izogibanje. Bodimo realni, številke so visoke, če jih ne znamo znižati, pomagajmo tako, da pomagamo lajšati posledice.
Eva Žukovec
