14. marca ob 19:30 smo se zbrali v župnijski rotundi na Rakovniku na postnem predavanju družinskega terapevta Mihe Ruparčiča. Bila nas je pisana druščina članov skupin priprave na zakon, mladih in starih zakoncev z Rakovnika pa tudi še kakšen par od drugod je prišel. Dogodek sta moderirala zakonca Rot, pogostitev pa je bila delo veliko pridnih rok.
Takole je dogodek opisala Simona R.:
»Moj mož Marko me je peljal na zmenek, pogovorni večer z Miho Ruparčičem, ki so ga organizirali ob 70 letnici župnije Rakovnik. Večera sva se zelo veselila, saj je bil prvi prost večer brez najine najmlajše. Tema je bila o odnosih, saj nam je to Stvarnik položil v srce. Ustvarjeni smo za odnose.
Varna navezanost izhaja iz prilike o izgubljenem sinu. Zanimivo mi je bilo slišati, da imajo v Izraelu za sramotno, da tečeš. Oče je pritekel naproti izgubljenemu sinu. Odnos je vedno večji od problema.
“Iz raziskav varne navezanosti v odraslih odnosih vemo, da si drug drugemu želimo biti VIDNI, SLIŠANI, SPREJETI v svojih čustvih in mislih, čutiti, da drug drugemu veliko pomenimo, da smo LJUBLJENI, da lahko drug drugega prosimo za pomoč, da se lahko ZANESEMO NA DRUG DRUGEGA, da si lahko ZAUPAMO.”
Kaj sva odnesla s tega večera? Oba se zavedava, da potrebujeva delati na odnosu, saj otroci ob naju rastejo in se razvijajo ter posnemajo obnašanje in kar se godi v okolici. Ni vse popolno, govorec nam ni sadil rožic ali kako bi moralo biti. Na večeru je bilo postavljeno vprašanje, kam spada v odnosu – humor. Se je malo pohecal in izjavil, da smo v odnsu vedno trije: jaz, ti in midva ter da malo diši po prevari. Humor je hranilnik za hude čase.
V sklopu pripravljenega govora je bil omenjen znan citat ameriškega pesnika Walta Whitmana: Bila sva skupaj. Ostalo sem pozabil.
Ob koncu srečanja se je odprla tema o izražanju žalosti, o joku. Nam staršem je dal nasvet, da je jok pomembna stvar. Po angleško “From mad to sad”. Pripraviti otroka, da iz čustva jeze pretvori v stanje žalosti, da začne jokat. Solze so zdravilne, še zmeraj imamo zakoreninjeno, da je jok znak šibkosti. Na odnosih potrebujemo stalno delati, saj so nepopolni in je pot, ki jo gradimo celo življenje.
Zaključim lahko s svetopisemskim citatom: ” Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo.” (Rim 12, 15)«
