V petek, 18. 10., smo odšli s športnimi trenerji na ogled v Schio. To je mesto v deželi Benečija. Tja smo prispeli pozno zvečer in sprejel nas je salezijanec (ne spomnim se imena). Vselili smo se v sobe in sledila je večerja. Ta je bila preprosta in slovenska, saj smo jo prinesli s sabo. Po večerji je sledil kratek sprehod po njihovi dvorani in igriščih. Sproti nam je (salezijanec) razlagal o aktivnostih, ki jih izvajajo in zgodovini mladinskega centra kot takega. Presenetljivo je bilo za nas, da imajo lastno kino dvorano. Za zaključek dneva je sledila kratka molitev v hišni kapeli, kjer smo imeli tudi zaključno misel za lahko noč. Sledil je zaslužen počitek.
Naslednji dan smo se spočiti (bolj ali manj) zbrali ob zajtrku. V sproščenem okolju smo se trenerji med sabo pogovarjali, kaj pričakujemo od našega obiska. Kasneje smo se prestavili v bolj formalno okolje, kjer so nas že čakali italijanski trenerji odbojke, košarke in nogometa. Predstavili so nam vsako športno panogo posebej, kako je le ta urejena na državni ravni in kako poteka pri njih pod budnim očesom salezijanske skupnosti. Kanček problematičen je bil jezik, saj nekateri Italijani niso govorili angleško in takrat smo se zanašali na prevod naših salezijancev, na Boštjana Jamnika in Rudija Tisla. Ta sta bila kos vsem jezikovnim izzivom in sta sproti prevajala, da smo lahko delili izkušnje z našimi italijanskimi kolegi. Po koncu tega formalnega dela smo odšli na kratek sprehod po mestu. Hodili smo hitro in tudi ustavljali se nismo veliko, ker nas je malo priganjal dež. Ker smo bili v Italiji, smo si seveda privoščili tudi italijansko hrano – jedli smo pice. S polnimi želodci smo pospravili sobe in sledilo je zadnje skupno slikanje. Bilo je lepo ta dva dni, tako da smo se poslovili z malo težjim srcem. Na poti domov smo se ustavili še na kavici. Po tem zadnjem dejanju v Italiji smo se polni novih idej in zagona odpravili domov.
Mitja Polak
