Za postni nagovor smo letos prosili našega nekdanjega župnika Cirila Slapšaka, ki ga je z Rakovnika pot peljala po različnih župnijah, danes pa je našel svoje mesto v Želimljem, kjer je na razpolago za pogovor in sveto spoved. Kljub preizkušnjam, ki jih prineseta bolezen in starost, še vedno izraža optimizem in globoko vero. Tistim, ki smo tako rekoč ob njem gor zrasli, pa je verjetno najbolj ostala v spominu njegova kitara in Alabare, ki smo ga prepevali, kot himno naše mladosti.
Postni nagovor nas je umestil v trenutni čas posta in pogleda vase. Hitro se zalotimo, da se s kakšno stvarjo ukvarjamo vse življenje, saj se ni tako lahko poboljšati. Velikokrat se predajamo strahu pred prihodnostjo, pred neuspehom in se v krogu svojih misli, velikokrat počutimo osamljene. Ciril pa z vztrajnim glasom duhovnika sporoča: »Nisi sam. Jezus ti je bliže kot si sam sebi.« Vero in zaupanje v Boga je videl pri svojim mami, ki se je pri vseh svojih opravilih in ne lahkemu življenju pogovarjala z Jezusom in Marijo.
»Kje je vaša vera?« Je vprašal Jezus, ko je pomiril vihar. Učenci so ga prosili: »Učitelj, pomnoži nam vero!« Vera je dar. Je sprejemanje daru – Jezusa, ki nam ga je dal Bog. Mi samo sodelujemo, moč pa prihaja od Boga. Zato lahko učenci ozdravljajo le v imenu Jezusa Kristusa in ne v svojem imenu.
V srcu pa moram narediti prostor za Jezusa. Odstraniti, razvade, greh, osat, plevel. Kadar nam to ne uspe, se zanašamo samo na lastne moči.
V Stari zavezi razberemo klic k spreobrnjenju – obrniti smer za 180° – nekaj sem delal narobe, zdaj ne bom več. Preroki so klicali k spreobrnjenju, saj so Izraelci nekaj časa ostajali zvesti Bogu, potem pa pozabili na obljubo in spet in spet obnavljali zvestobo. Živeli so v zavesti, da bodo odrešeni, če se bodo spreobrnili.
V Novi zavezi da Jezus besedi spreobrnjenje nov pomen – pomeni korak naprej, vstop v Božje kraljestvo – oprijeti se odrešenja, sprejeti zastonjski Božji dar. Pomeni, oprijeti se Jezusa, saj je on že vse naredil. Bog ne čaka, da človek naredi prvi korak, ampak daruje Sina. Naš vzgib in želja po spreobrnjenju je iz ljubezni in hvaležnosti Jezusu, ker je on to storil za nas, zate in zame.
Krščanstvo ne začenja z oznanilom dolžnosti, ampak z vabilom, z milostjo. Spreobrnite se, pomeni, verujte. Jezus je vrata v odrešenje. Vabi nas, da sprejmemo njega, se ga oklenemo in vse drugo je posledica.
Z zavedanjem lastnih napak stopimo pred križ in v spovednico. Prosimo Jezusa naj vzame naše grehe na križ. On nas ljubi take kakršni smo. Smo kakor izgubljeni sinovi in hčere, ki jih Oče pričakuje, ničesar ne očita, temveč nas objame z usmiljenjem in odpuščanjem, če se le iskreno kesamo. Mi pa se mu skušajmo oddolžiti z dobrimi deli do najmanjših. Postanimo novozavezni kristjani, ki so prerasli samoobtoževanje, in zbiranje točk za vsako dobro delo ali odpoved.
Ciril je zaključil z mislijo apostola Pavla: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?« Sprejmimo Jezusa Kristusa v svoje življenje, on je ljubezen sama. Jaz sem že Njegova ljubljena hči ali Njegov ljubljeni sin. Ta ljubezen je brezpogojna in mi je ni potrebno zaslužiti s svojim trudom. Spreobrnimo se iz hvaležnosti.
Mihaela
