V nas še vedno diha stiški duh. 21. september je bil dan, ko smo po enem letu spet poromali na največji katoliški festival za mlade. Jutro je bilo hladno, vendar nas ni preveč zeblo, saj smo se že takoj pogreli ob vsej tej gorečnosti mladih okoli nas. Ko smo z vlakom prispeli v Ivančno Gorico, nas je čakalo še slabe pol ure hoje in prišli smo v Stično.
Mladi prostovoljci so nas prav lepo sprejeli in po sprejemu je sledil uvodni program, ki je bil razdeljen na tri programe (vnemi me, opogumi me, nauči me). Vsak si je izbral tisti program, ki mu je najbolj ustrezal. Hkrati so se nam na mnogih stojnicah predstavile različne organizacije, programi, skupnosti itn. Sledil je premor za kosilo iz popotne torbe.
Ko smo se okrepčali, je bilo organiziranih veliko delavnic. Letos so jih pripravili kar 21, tako da je vsak našel nekaj, kar bi ga lahko zanimalo. Prišel je težko pričakovani trenutek vsakoletne Stične, sveta maša, ko se nas je več tisoč mladih združilo v eni molitvi. Maševal je nadškof Alojzij Cvikl, ki nam je med pridigo namenil veliko spodbudnih besed.
Ker pa smo vseeno mladi in nori, nas je na koncu čakal še prav poseben koncert Stična benda, na katerem smo skoraj izgubili svoje glasove zaradi glasnega petja. Ob koncu smo se na dolgo in široko poslavljali od vseh, ki smo jih poznali, vendar vseeno z zadovoljstvom krenili nazaj na vlak proti Ljubljani. Zdi se mi, da nas ima veliko mladih spet namen oditi tja naslednje leto.
Žiga Kosi
