Beseda voditeljev 3. tedna oratorija
Ko to lepo petkovo jutro sediva na klopi pred vhodom, gledava kako podirajo kostanj, ki je celo najino otroštvo krasil dvorišče pred cerkvijo.
Ob tem se spomniva, da se vse lepe stvari enkrat končajo, in na žalost ni z oratorijem nič drugače. Zaključili smo 3. teden oratorija.
Pade prva veja.
Spomniva se na ponedeljek, ko so otroci in animatorji še malo nesigurno stopili skozi vrata na igrišču. Niso se namreč še poznali in so bili vsi malo živčni.
Pade naslednja veja.
Kaj kmalu pa pomisliva na vse trenutke, ko sva jih videla do ušes nasmejane, kako so se lovili, se podili za žogo ali pa se igrali vodne igre.
Še ena veja pristane na tleh.
V teh trenutkih se nasmejiva ob misli na veslanje, ki smo ga imeli v torek in sredo. Kako so nama otroci na poti pripovedovali o svojih načrtih za počitnice in prigode iz dopusta na morja. Pa tudi kako navdušeni so izgledali animatorji po nekaj preveslanih metrih, ko so ugotovili, da bodo glavna gonilna sila za plovbo nazaj prav oni. : D
Pade naslednja veja.
Kot voditelja pa sva imela vpogled tudi v vzdušje same animatorske skupine. Čeprav so bili proti koncu tedna videti že malo utrujeni, je bilo ob tabornem ognju videti veliko nasmehov. Nič se niso pritoževali, ravno nasprotno. Slišala sva marsikatero anekdoto iz njihovih skupin, ob kateri sva se lahko nasmejala.
Pade še ena veja.
Ko se bliža začetek animatorske molitve se spomniva tudi na četrtkovo sv. mašo. Po celem Rakovniku je bilo slišati veselo petje. Klemen nam je spregovoril o pogumu, ki ga potrebujemo, da smo lahko glasniki Jezusovega veselja. Mi pa smo sodelovali s prošnjami in zahvalami, ki so jih napisali otroci.
Pade naslednja veja.
Ob vsem tem sva ugotovila, da smo se imeli pretekli teden zares lepo. Veliko dolgujeva najinim animatorjem, ki so sploh omogočili, da se ga je lahko udeležilo toliko otrok. Brez vas ne bi šlo in za to sva vam iskreno hvaležna.
Pade še zadnja veja.
Klavdija in Andraž
