Ob začetku misijona maja letos smo blagoslovili misijonski križ. Kot vidno znamenje nas s svojo prisotnostjo spodbuja, da bi se v letu priprave trudili za misijonske vrednote naše župnije. Te so:
– Da se župljani bolje spoznamo in povežemo med sabo.
– Da imamo odprte oči in srce za vse, ki so v bežnem stiku z župnijo ali sploh ne. Da jih vsak na svoj način opazimo in damo vedeti, da so dobrodošli pri nas.
– Da naredimo en korak v rasti osebne vere in iskreno ter veselo pričujemo, da je življenje v Božji bližini lepo.
Misijonski duh želimo razširiti po župniji, da bi dosegel in aktiviral vsakega izmed nas. Zato smo na pot poslali misijonski križ. Skupaj s poslanico bo oktobra in novembra obiskal vse rakovniške skupine in jih izzval, da premislijo in sprejmejo zavezo, na kakšen konkreten način bi kot skupina in kot posamezniki udejanjili zgornje vrednote.
Imamo lepe cilje in lepo se slišijo. A po nekaj obiskih v skupinah smo ugotovili, da ni tako enostavno. Ne moremo ostati v isti coni udobja in biti boljši pričevalci. Ne moremo pričakovati, da bo lahko. Ne moremo računati, da bodo to naredili drugi. Kateri drugi pa, če ne ti? Spraševali smo se, kdo so tisti, ki naj bi jim mi pričevali in bi jih vera vsaj malo zanimala. Saj jaz nikogar ne srečam…
To je bilo v prvi sapi. V drugi pa smo ugotavljali, da veliko imamo, kar lahko damo. Se sploh zavedamo, da nam “oni zunaj” zavidajo? Imamo upanje, imamo skupnost, gradimo odnose, gojimo mir. Dajmo to razdeliti še drugim! Jezus ni imel konkretnega načrta, kam bo šel in kako bo oznanjal. Bil je na poti (o, kakšno naključje – tudi slogan našega misijona je “Skupaj na poti”) in si dovolil srečati ljudi vseh vrst. Tudi mi dovolimo, da nas ljudje SREČAjo.