V četrtek, 23. 8. 2018, ob 7.00 so se člani nogometne rakovniške ekipe še zadnjič poslovili od svojih staršev in se udobno namestili v kombi in avto ter se polni pričakovanj podali na nogometne priprave na Pohorju. Sami so se zavedali, da bo težko, vendar pa se jim zagotovo niti sanjalo ni, kaj jim pripravljam.
Že ob prihodu na Pohorje smo doživeli prav posebno presenečenje. Nihče ni vedel, kje je vzdrževalec Srečo Horvatin pustil ključe, sam pa je bil namreč na zaslužeih počitnicah v Međugorju. Prav zato smo s treningi nemudoma začeli, ne da bi pred tem pospravili in razpakirali kovčke in ostalo opremo, ki smo jo vzeli s seboj (medtem je Jure Babnik odšel po ključe do nekdanjega župnika na Rakovniku, Franca Brečka, v SMC Maribor). Treningi so potekali po sistemu 5+1, kar pomeni, da so imeli fantje po končanem petem treningu, en trening odmora. Imeli so dva treninga dnevno, kar pomeni, da so imeli 3. in 6. dan prosto popoldne. To sta bila namreč tudi edina dneva, ko fantje niso imeli na programu vzdržljivostnega treninga, saj sem jim predstavil pravilo, da mora biti vsaj en trening na dan nogometen.
Obroke smo si pripravljali sami, pri čemer pa moramo podariti, da je bil zajtrk edini obrok, ki je bil, v večji meri, samopostrežen. Malice med treningi sem pripravljal sam, kosila in večerje pa smo kuhali skupaj, kot prava ekipa.
Popoldneve smo vsak dan preživljali drugače. Že prvi dan se je začelo s tako imenovanimi vajami spoznavanja, ki so povzročile, da so se fantje med seboj še bolje spoznali, temu pa so sledile tudi vaje sodelovanja (kjer brez ekipnega duha in sodelovanja nalog niso uspeli opraviti) in vaje zaupanja, za katere pa je značilno, da si morajo, za njihovo opravljanje, soigralci zelo zaupati. Peti dan smo odšli na bazen, dvakrat pa smo gledali film: Coach Carter in The blind side. Temu je seveda sledil daljši pogovor na temtike, kot npr. šola, družina, ekipni duh, soigralci … izognili pa se nismo niti tematike zasvojenosti, pa naj bo to z računalniki in telefoni (ki jih fantje niso smeli imeti s seboj) ali drogami. Zagotovo najmanj zabavno pa je bilo zadnje skupno popoldne, saj so ga fantje preživeli z metlami, krpami in čistili v rokah.
Vsak večer po večerji so fantje za seboj pospravili, temu pa je sledila analiza dneva in morda malce bolj sproščen pogovor o njihovem in mojem življenju. Enega izmed večerov sem skupaj s pomočnikom Žigo Sieglom organiziral tudi krst, zaradi česar so morali vsi, “na odru”, zapeti slovensko pesem. Tem zabavnim večerom, ki smo si jih popestrili tudi z igrami Morilca, je sledil čas za posteljo in spanje.
Tam smo s fanti ostali osem dni oz. bolj natančno, sedem nočitev. V tem času so fantje opravili 5 zahtevnih vzdržljivostnih treningov, 5 nogometnih treningov in 3 rehabilitacijske nogometne treninge. Fantje so se odrezali veliko bolje, kot sem pričakoval, kar pa je v veliki meri plod njihovega trdega dela že pred samimi pripravami, saj so doma sami opravili vzdržljivostni pripravljalni program.
Namen priprav je bil predvsem, da se nogometaši med seboj bolje spoznajo, začnejo dihati kot celota in se seveda kondicijsko pripravijo na sezono. Vendar pa se mi zdi, da je še nekoliko pomembnejše tisto, kar smo dosegli s pogovori. Želel sem, da fantje spoznajo in vidijo svet v malce drugačni luči, da začnejo spoštovati drug drugega in začnejo kritično razmišljati. Poleg tega sem upal, da bodo postali tudi nekoliko bolj odgovorni, zavzeti in da si začnejo zaupati. To so bili cilji, ki sem si jih zadal, najprimernejše sredstvo za dosego teh ciljev pa je v mojem primeru zagotovo nogomet, zato so bile priprave kot nalašč za to!
Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil Juretu Babniku, ki nas je s kombijem peljal na Pohorje in se v nedeljo vrnil, da smo imeli tudi sveto mašo, kot se za katoliško ekipo spodobi. Zahvalo pa si zasluži tudi župnik Mirko Simončič, saj nas je, ob Juretovi odsotnosti, brez težav prišel iskati, da smo se lahko skupaj vrnili v slovensko prestolnico.
Moja motivacija za delo s to ekipo izvira iz fantov samih (v veliko pomoč mi je tekom sezone tudi pomočnik MITJA POLAK), tako da bi ob tej priložnosti rad še posebej izrekel zahvalo staršem nogometašev, za njihovo angažiranost, zaupanje in podporo!
In seveda še končna zahvala nogometašem. Hvala Ruben, hvala Nejc, hvala Leon, hvala Blaž, hvala Nik, hvala Jaka, hvala Tomaž, hvala Jakob, hvala Mark in seveda HVALA ŽIGA! Brez vas nam ne bi uspelo, saj ste me bili pripravljeni poslušati, prenašati in mi svetovati, s čimer ste skupaj uspeli izoblikovati zagotovo najbolj uspešne priprave v zgodovini rakovniških ekip!
Luka Križaj
