Animatorji, blato, čevapčiči, gume.. to je le nekaj prvih asociacij, ki jih imajo naši animatorji, ko slišijo za Animatlon. Srečanja smo se letos udeležili z dvema skupinama, ki sta se podali na pot preživetja. Še pred začetkom, so za ogrevanje opravili nekaj timbilding iger, ki so pokazale, da so uigrana ekipa in da znajo sodelovat. V mladih ni bilo težko prepoznati tekmovalnega naboja, ki se je stopnjeval iz postaje do postaje tudi na sami progi preživetja. Posebej smo se razveselili nekaterih novosti proge, kot so: blatni džakuzi in kar dve progi plazenja po blatu, vmesnih postaj vodnih osvežitev in seveda zadnje postaje obeda, ki je bil letos v prenovljenem kozolcu. Ob tolikih novostih je potrebno pohvaliti tudi pridigo nadškofa Stanislava Hočevarja, ki je pravzaprav prvi zaslužni za to, da smo letos imeli temo oratorija o blaženem Alojziju Grozdetu. V nagovoru je opisa svoje spomine na sorodnike Alojzija Grozdeta, ki jih srečal na svoji življenjski poti. Ne da bi za to vedel je večkrat okušal kuhinjske dobrote Alojzijeve tete, kar je spoznal šele pozneje. Prav posebej pa nas je nagovorila misel da se ljubezni ne da uničiti. Vedno najde pot. To velja za Božjo ljubezen, ki tudi danes z našim sodelovanje in na oratoriju prav posebej preko animatorjev spreminja srca otrok in vseh nas. Animatlon nas je fizično utrudil, kot oratorij poleti in notranje napolnil za kar posebna hvala pripravljalni ekipi v kateri je sodelovalo več kot 70 animatorjev. Hvala njim, Bogu in Mariji za tako čudovito doživetje.
