Tudi tokrat se nam je uspelo prebiti skozi »nori« september. Mesec načrtovanja, usklajevanja, prvih korakov v šole in na dejavnosti. Kaj vse si želimo početi v tem šolskem letu! Pa skrbi, mnogo skrbi, kako bo s prvošolčkom, kako bodo otroci zmogli vse pritiske, kako jih bomo uspeli prepeljati v minimalnem času od do, kaj bo z našim mladostnikom, ki odhaja v mestno okolje in mu ni več do tega, da bi šel k maši … Kako bomo pa mi zmogli? Leto bo dolgo, stroškov veliko, časa pa primanjkuje za …
Oktober pa se je za nas zakonce začel lepo umirjeno z duhovnim večerom, saj smo se zbrali v župnijski dvorani in prisluhnili p. Andreju Bendi. Ta nas je s svojim umirjenim glasom vpeljal v premišljevanje o bistvenem. Torej, kako polno živeti v svetu, ki nas bombardira s svojimi idejami, kako naj preživimo vsak naš dan. Če se malo ozremo okoli sebe, vidimo hlastanje po imeti več, doživeti več, videti več, biti povsod, kar je ena skrajnost. Druga skrajnost pa je, da je vse podrejeno meni, saj moram poskrbeti zase (vadbe, duhovnosti, razvajanja).
Vera nas vabi k življenju na polno, kar pomeni živeti zavestno in čuječe, kot da je življenje dar. Jezus pravi, da je življenje več kot jed in telo več kot obleka. In kdo more kljub vsej zaskrbljenosti podaljšati življenje za en sam trenutek? Česa se bojimo? Da nam bo zmanjkalo časa za vse kar hočemo, moramo, želimo storiti? Morda se vrnemo v realnost, če smo pripravljeni pomisliti, kaj če bi bil danes na smrtni postelji. Bi se vprašal, zakaj se sploh trudim, zakaj me toliko stvari skrbi, ko pa je pomembno le eno? Ali smo si postavili cilj, h kateremu gremo? Nismo samo mi rojeni za večnost, tudi naše otroke smo rodili za večnost? Ali jih tudi vzgajamo za večnost?
Jezus pravi svojim učencem maloverni. Kaj nismo tudi mi maloverni, kadar se utapljamo v skrbeh in ne pomislimo, da naš Oče ve, kaj potrebujemo? In obljubi, da nam bo vse navrženo, če bomo iskali njegovo kraljestvo. Kje je naš zaklad, kje je naše srce?
Največja dobrina danes je čas. Kako ga porabimo? Zakaj nimamo časa? Za kaj smo ga pa danes imeli? Največji dar je življenje. Pomembni so odnosi. Vse drugo uravnavamo po tem. Ali sem v odnosu z Bogom, z mojim bližnjim? Kakšni so moji odnosi – sem pripravljen odpuščati? Kar imam, uporabljam toliko, kolikor mi pomaga postaviti na prvo mesto odnose. Kaj bom opustil? Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko jo izročimo Bogu, prihodnost pa mu priporočimo in ga prosimo za blagoslov. Ostane nam samo sedanjost.
Ko prosimo v molitvi Oče naš za naš vsakdanji kruh, prosimo kruh za danes, ne za polne hladilnike in shrambe. Mi moramo poskrbeti za tisto, kar potrebujemo, ne pa skrbeti. Ali imamo zaupanje v Očeta, ki skrbi za nas?
- Andrej nam je predlagal, naj vsak dan, preden gremo spat, obudimo hvaležnost za vse, kar nam je bilo v tem dnevu podarjeno. In naj obžalujemo tisto, česar nismo storili prav. Tako bomo sproti uravnavali svoje korake k našemu cilju, ki je, priti k Bogu.
Naše premišljevanje smo zaključili s preprosto molitvijo v hišni kapeli. Potem pa smo se še malo družili ob piškotih.
Mihaela