Zavetje mladosti

Metod Ogorevc ostaja v naših srcih

In memoriam Metod Ogorevc, župnik na Rakovniku 1993 – 2003
16. novembra 2026 je na Opčinah pri Trstu umrl salezijanec Metod Ogorevc. V času, ko je bil Metod župnik in kaplan na Rakovniku, se je življenje za mlade pod okriljem Don Boskove karizme razbohotilo. Veliko se je pelo in igralo, skupaj smo zaštartali in razvili poletni Oratorij, v polnosti so zaživele birmanske skupine in druženje animatorjev ob odbojki, duhovno smo rastli ob skrbno pripravljenih in z rekviziti, ki so poudarili rdečo nit večera, podkrepljenih duhovnih večerih. Za dodatek pa še izleti in krajša popotovanja za animatorje, ki jih je Metod vedno izvrstno organiziral. Metod se je razdajal popolnoma, nikoli se ni ustavil. Pisarna v starem župnišču je bila vedno odprta.
Seveda je razvijal pa tudi druge talente, predvsem glasbene, pa organizacijske, pa metodične in tako naprej in nazaj. Verjetno bi lahko še naštevali, ampak dajmo še njemu besedo, z njegovim tekstom, ki je tak, kot ga je poslal za Zbornik ob 70-letnici župnije Rakovnik.
Zbiramo pa tudi pričevanja in spomine na Metoda, kot ste ga vi doživljali, da pokažemo, da nam je veliko pomenil. Na spletni strani jih bomo objavili, ko nam bo to dopustil čas. Pošljite svoje zapise čimprej na [email protected].
.
ekipa RIŽ
Spomini na Metoda Polnoletnost na Rakovniku
Tudi mene je potegnil v animatorske vrste po birmi, ter me s svojim zaupanjem spodbudil, da sem razvila svoje talente in za večno mu bom hvaležna za to.

V spominu imam ogromno doživetij, tudi po odhodu z Rakovnika nas je vedno z veseljem sprejel. Obiskali smo ga v Opčinah, pa tudi pred tem v Rimu. Za našo družino si je vzel cel dan in nas po sv. maši, ki jo je z nami daroval v Don Boskovem centru popeljal po rimskih ulicah kot pravi vodič. Takrat 4-letna hčerka je tudi zaradi njega z veseljem prehodila vse poti in ga ima še danes v polnoletnosti v najlepšem spominu.  

Izpostavljam pa še en spomin, ki priča o njegovi skromnosti…ko smo bili na duhovnem vikendu z birmanci, je vedno najprej poskrbel za postrežbo otrok, ko pa smo že pospravljali po obroku, je (pogosto kar stoje), pojedel, kar je pač ostalo. In tudi to je bil Metod – mojster neobičajnih kombinacij jedi, kar pa je bilo tudi posledica tega, da je zase pač porabil tisto, kar je (še) bilo na voljo.

Metod, hvala ti za vse, kar si storil za nas mlade!  Maja CK

~~♡♡♡~~

Težko si predstavljam svoje najstništvo brez Metoda. Bil je nekdo, ki te (po)vabi. Pa ne samo to. Nekdo, ki verjame vate, ti da namen in smisel. Pred kratkim sem nekje slišal, da nasprotje zasvojenosti ni treznost, ampak to, da najdeš smisel v svojem življenju. Prepričan sem, da je Metod človek, ki mi je pomagal najti moj smisel. Bil je ravno toliko »nor«, ravno toliko odprt, da je za marsikatero stvar, ki smo se je lotili, rekel »ja«, čeprav je marsikdo drug ob tem zmajal z glavo. S tem nam je pokazal, kako lahko v življenju podpreš ideje, tudi če se na prvi pogled zdijo strašljive in neuresničljive.

Malo mi je žal, ker se mi zdi, da si te svoje vloge nikoli ni zares želel priznati. Vedno je samo zamahnil z roko in rekel: »Ah, saj to je tako.« Pa ni tako!
Zato njegova smrt v meni prebuja ogromno žalosti, hrepenenja in hvaležnosti do človeka, ki je bil ob meni v enem zelo pomembnem obdobju mojega življenja.

Če je res, da je potrebna cela vas, da vzgojiš enega mladega človeka, potem se mi zdi, da je bil Metod nekakšen šaman, ki ni nadomestil moje vzgoje, ampak jo je dopolnil natanko s tistim, kar sem potreboval, da sem danes to, kar sem. In verjamem, da v tem nisem edini. Domen Strmšnik

~~♡♡♡~~

Metod je imel sposobnost, da je v nas takrat mladih prepoznal talente, ki jih sami nismo zaznali in to spodbujal. Bil je vedno na voljo. Močno je zaupal v Marijo. Spomnim se nekega Čarnega jezera, kamor je prišlo skoraj 1000 otrok in mladih, mladinskega centra takrat še ni bilo, napovedano pa je bilo slabo vreme. Vsi zaskrbljeni, Metod pa mirno: “Marija bo že poskrbela.” In je. Povsod je deževalo, le na Rakovniku je zdržalo do svete maše. Hvaležna sem za vse trenutke, ki smo jih doživeli skupaj. Maja Kavčič

~~♡♡♡~~

Metod je bil zaslužen za to, da smo kot najstniki z veseljem vztrajali v animatorskih vodah – v nas je prepoznal talente in nas je znal “poriniti” v situacije, v katerih smo jih morali pokazati in jih uporabiti. Ob njem sem vedno čutila, kako pomembna je glasba za skupnost in kako se lahko po njej lažje približam mladim in Bogu. Hvaležna sem za njegov pogum, njegovo delavnost, vedro naravnanost, predvsem pa za Don Boscov salezijanski duh, ki smo ga čutili otroci v GŠ Rakovnik prav zaradi njega. Znal se nam je približati, nas navdušiti za nove izzive, obenem pa je bil človek, ki smo ga globoko spoštovali.
Ohranjam ga v najlepšem spominu in sem mu neizmerno hvaležna za vse možnosti in priložnosti, ki sem jih bila po njem deležna. Bogu hvala za tvoje bogato življenje, Metod! Katja G

~~♡♡♡~~

Metoda se spomnim kot nekoga, ki je s svojo prisotnostjo znal napolniti prostor in vse, ki smo sodelovali usmeriti k temu, da smo iz sebe iztisnili najboljše. Jan G

 

~~♡♡♡~~

Če ne bi bilo Metodovega klica tistega prvega septembra, ki me je zmotil sredi akademskih počitnic in me z njim prepričal, da se pridružim sodelavcem glasbene šole Rakovnik, se sprašujem, kje in kako bi se moja poklicna pot nadaljevala. Prve res prijetne izkušnje tega poklica so mi namreč prvič v življenju dale jasno sliko, kaj si želim početi celo življenje.

Hvala Metodu za nevsiljivo, a odločno sledenje viziji, povsod, kjer je deloval. Anamarija Jemec

~~♡♡♡~~

Delati z Metodom ni bilo enostavno, ker je imel odgovor na vsak zakaj in vprašanje na vsak zato, še posebno v njegovem kratkem in jedrnatem slogu. Mogoče smo kdaj razglabljali, ampak ponavadi smo delali, hitro in učinkovito. Hvala ti za to in še za marsikaj.  Jože G

~~♡♡♡~~

 

Jeremija: Zapeljal si me, GOSPOD, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal. (Jer 20,7)

Jeremija je pred mojimi očmi-počutil sem se kot on takrat, ko so me iz Sevnice pripeljali z velikim tovornjakom na Rakovnik avgusta 1993. Moj prihod na Rakovnik: pri 33-tih letih z mladimi na župnijah, kjer sem bil (Ig, Šentrupert, Sevnica) je bilo lepih, skoraj bi rekel brezskrbnih… potem pa pride predstojnik… dve leti sem se upiral, potem pa ni šlo več-zakaj nisem hotel sprejeti službe na Rakovniku? Med salezijanci je bilo znano, da je Rakovnik zahtevna župnija (ne zaradi kapric ali težav z ljudmi… ampak zaradi dejstva, da je tu veliko dela, ki so ga zapustili sposobni salezijanci, salezijanska skupnost z mnogimi poslanstvi… lahko bi rekli »paradna župnija«) Kaj bom jaz počel kot župnik; vse mi je bilo tuje, spominjam se, kako sva z Jožetom Brečkom, ki je prišel skupaj z menoj kot kaplan, prve nedelje ob popoldnevih takole sedela pred župniščem in čakala kot tisti delavci iz evangelija, ki so čakali, da jih kdo najame za delo. Ampak ni bilo dolgo: človek se zaplete v delo, vedno več ga je, vedno bolj zahtevno je, vedno več skupin, vedno več … Veliko je bilo trenutkov, ko sem se obupan spraševal: zakaj se lotevaš tega, pa še onega, preveč front je odprtih.

Jezus nam je napovedal, da tekma ne bo lahka. Predlaga nam intenziven in vztrajen trening. Spomnil nas je tudi, da kadar zmaguješ in zasedeš dobro mesto, takrat je najpomembnejši trenutek, tvegaš, da končaš slabo, kajti počutiš se prepričanega. Počasi začneš opuščati trdo delo in naporne treninge, saj zmagujemo tudi brez posebnega napora. In prav v takšnih trenutkih se moramo opreti nanj, na Jezusa. (Mt 16,21-27)

Veliko je bilo pomembnih odločitev in odgovornega dela na Rakovniku v mojih 18 letih: včasih, veste, človek ne ve pravzaprav ali gre v pravo smer, mnogi pravijo, da preveč tvegaš, da rineš z glavo nekam, kjer se lahko razbiješ… ampak spominjam se, da sem ob takšnih trenutkih dejal: če ni Boga v ozadju, si tega ne bi upal početi…in to je bilo res. Globoko čutim, da je vse to, kar smo v teh letih ustvarili delo božjih rok, zato gre predvsem njemu zahvala. Danes želimo biti na vseh področjih zavarovani in ko zaškripa, smo hitro pripravljeni tožiti: če pa postavimo zaupanje v Boga, bo šlo do cilja kljub težavam. Seveda je tukaj še Marija-zavetnica župnije. Vedno sem med mašo gledal tisti vitraž nad vhodnimi vrati: vsi smo pod njenim plaščem. Navdih pa mi je bil vedno tudi moj veliki šef-kakor rad rečem: don Bosko.

Toda pred drugo tekmo, ki je Jezus še ni začel, se zdi Peter-skala-slaboten in celo predlaga, da bi predal tekmo, da bi zapustil igrišče. Peter celo razmišlja, da je moder in pameten: »iti v Jeruzalem, pomeni tvegati življenje, zato ne gremo. Zelo preprosto je! Vem kako teče življenje, vem kako je treba. Preveč tvegaš in tako ne boš prišel daleč!« (Mt 16,21-27)

Vesel sem, da sem bil na Rakovniku v času burnih dogodkov-novi prostori, novi načrti (obnova in vsebinska zasnova stavb; glasbena šola, ki diha že skoraj 30 let…; postavitev strukture in delovanja SMC-ja, oratorij, ki traja štiri tedne…pa drugi dogodki, ki so se ohranili do danes: Čarno jezero; športne skupine in turnirji; Srečanja otroških in mladinskih zborov…) Vendar so to stvari, ki te vznemirijo, vedno znova prisilijo, da si v pogonu, da razmišljaš, da postavljaš. Tako kot v družini: ko misliš, da je za vse že poskrbljeno, pa pride nov član, starejši stopi v puberteto, vzklijejo te in one težave: ni časa za počitek.

Jezusova izbira, da je Odrešenik ne more biti drugačna od načrta, ki ga je izbral Oče. V primeru, ko ni pravih rezultatov, ne zamenjamo trenerja (Jezusa), niti ne zamenjamo stila igre (služenje), ampak Jezus skliče apostole in jim razlaga, da je pot težavna, da je potrebno tudi trpeti, da je potrebno služiti. In v tem je lahko zmagovalec vsak, ki te pogoje sprejme. (Mt 16,21-27)

Ni manjkalo težav, vendar, če bi mi zdaj rekli: naštej jih, imenuj ljudi, s katerimi si imel probleme, ne bi vedel, ker to ni bil moj namen-za nekatere stvari moraš biti pozabljiv. Po drugi strani pa je bilo toliko pripravljenosti, sodelovanja, dobre volje in za vsem tem so stali in še stojijo dobri verni ljudje-župljani. Če hočeš nekatere stvari uresničiti, pa moraš biti včasih trd, celo trmoglav, odprt za križ, nerazumevanje. Zavedam se, da sem bil tudi sam velikokrat takšen, vendar z eno samo željo, da bi uresničil stvari, ki so se mi zdele pomembne in višje od vseh nas. In vedno sem začutil med nami iskreno odpuščanje. Samo s takšno držo se lahko še naprej iskreno srečujemo in rastemo. In še enkrat podčrtam, ko gledam takole iz neke časovne razdalje: kar je nastajalo in še vedno živi na Rakovniku je Božje delo.

Kako vemo, da je nekdo uspešen v življenju? Ali je dosegle cilje ali je zgrešil? Navadno gledamo na njegov zunanji položaj: mnenje ljudi, položaj, denar, ki ga zasluži, živi v družini, ki se razume med seboj; … Uspeh se meri po zunanjosti. Zato imenujemo našo družbo: družba blagostanja: to ni samo ekonomsko blagostanje, ampak potešitev vseh osnovnih potreb, ki jih zahteva standard. Odstraniti je treba vse, kar povzroča trpljenje, nezadovoljstvo. Za vsako najmanjšo bolečino moramo najti analgetik-zdravilo; vsaki nalogi, ki mi ne ugaja, se moram izogniti; vsaka moralna norma, ki zahteva napor, postane hitro nazadnjaška-tabu, ki ponižuje človeka.

Ko sem razmišljal o tistih 18-tih letih, ki sem jih preživel na Rakovniku, nimam kaj pokazati, da bi rekel, to pa je moj spomenik, to pa zapuščam kot moje veliko delo (čeprav vsak duhovnik sanja, ko je mlad, da bo napravil nekaj velikega-sanjati ni prepovedano). Vendar pa ugotavljam, da je bogastvo, ki je raslo, še vedno tukaj v ljudeh, ki so se vrteli okrog Marije Pomočnice. Gradili smo zgradbo odnosov predvsem na božjih temeljih-upam. In Bogu sem hvaležen za to množico-čutil sem vedno podporo, pripravljenost, kot zid, na katerega se lahko opreš. In zato se je splačalo na Rakovniku pusti del srca. Bogu hvala za vse otroke- veselo pripovedujete o svojem življenju…; hvala za mlade, ki ste pripravljeni dati na razpolago sebe in svoj čas; hvala za starše, ki odpirate svoje družine preko župnije Bogu in sodelujete v njej; hvala za vso molitev in drugo duhovno energijo, ki se pretaka v rakovniški župniji. Vedno vas nosim v srcu in v molitvi.

Metod

Opčine, 19. maj 2026

 

Morda vas zanima tudi