Živijo. Za začetek bi te prosila, če se lahko malo predstaviš. Kdo si in kaj tu počneš?
Živijo. Moje ime je Ajándék Hidász in sem preprosta punca, ki ima velike sanje. Želim si veliko potovati, kar pa ni vedno lahko. Nato pa se mi je ponudila možnost EVS (European voluntary service) programa in sem jo izbrala, ker imam rada ljudi. Tu sem sedaj animatorka in pomagam, kjer lahko.
Kako si izvedela za EVS program in zakaj si se odločila ravno za naš mladinski center na Rakovniku?
Nekega dne smo z družino obiskali sveto mašo v Péliföldszentkeresztu, kjer tako kot tu delujejo salezijanci in eden izmed njih je duhovnik DeRossi, ki je misijonar iz Indije in na Madžarskem deluje že 10 let. On je tam EVS organizator in me je vprašal, če sem zainteresirana za potovanje preko tega prostovoljnega programa. Takoj sem odgovorila, da sem. Najprej sem se prijavila v Pragi, a nisem dobila odgovora, nato pa se je DeRossi srečal z bogoslovcem Vilmošem in ta mu je predlagal Slovenijo, Rakovnik. Poslala sem prošnjo sem, kjer smo se po dolgem procesu uspeli dogovoriti in sedaj sem tu.
V Sloveniji sem bila že pred dvema letoma, in sicer smo z mojim razredom obiskali Maribor, Bled in malo tudi Ljubljano. Že takrat mi je bila Slovenija zelo všeč. 🙂
Kakšno pa je tvoje delo v mladinskem centru in kaj počneš, ko nisi tu?
V mladinskem centru se veliko igram z otroki – ping pong, ročni nogomet, odbojko, najraje pa igram biljard :). Pomagam tudi Juretu in animatorjem pri raznih opravilih, kjer le lahko. Ko pa imam prosti čas se rada zamotim s kakšno dobro knjigo, gledam filme ali pa se družim s Simonom (našim drugim prostovoljcem iz Nemčije) in z drugimi EVS prostovoljci na kakšni kavi ali skupnih srečanjih. Obiskala sem razne galerije in muzeje v Ljubljani ter Rogaško Slatino in njene steklene umetnine. Odšla sem tudi z Rakovnikom na Pohorje, čeprav nisem največja ljubiteljica zimskih športov. Občasno pa se odpravim tudi na pohode v gozd, kjer fotografiram naravo.
Tu si zdaj že 1 mesec. Kakšni so kaj tvoji prvi vtisi o ljudeh, o slovenščini in o Sloveniji nasploh?
Najprej je bilo težko, saj je bilo vse novo, bila sem utrujena, slovenski jezik pa je bil zame zelo zanimiv. Kasneje sem se ga navadila in postalo mi je lažje. Včasih celo vem, o čem ljudje govorijo, ker so nekatere besede podobne madžarskim. Vsi ljudje so zelo prijazni, kar mi je všeč, saj mi tako olajšajo bivanje tu. Veliko se tudi pogovarjamo, s čimer izboljšujem svojo angleščino.
Tu boš vse do začetka avgusta, kar je še kar precej časa. Kako doživljaš oddaljenost od družine in prijateljev?
Zelo je težko. Imam 2 brata, 4 sestre in enega nečaka, ki me zelo pogreša. Pogosto se z družino pogovarjam preko video chatov. Vsak teden se pogovarjam z njimi in morda me bodo kmalu prišli obiskat, česar se močno veselim.
Imaš morda že kakšne načrte po koncu EVS prostovoljstva?
Da, po tem programu bom nadaljevala svoje izobraževanje zgodovine v Budimpešti, ki sem ga začela ta september. Mogoče pa vas bom prišla kasneje tudi kaj obiskat. 🙂
Imaš morda kakšen nasvet oz. spodbudo bodočih slovenskih EVS ali kakšnih drugih prostovoljcev, ki bi potovali v druge države?
Da, seveda. To je dobra priložnost, izkušnja, kjer se veliko naučiš o kulturi, v katero prideš, o ljudeh in na splošno je čudovito. Zato samo pojdi, ker potrebuješ spremembo v svojem življenju in EVS je fantastična izbira. 🙂
TK
