Torej, tokrat pa o vlogi v skupini … Ne o tipih animatorja ali o Belbinovih vlogah v timu, ali kaj podobnega, kar sem že kdaj razlagal, ampak čisto tako, osebno izpovedno … Domišljam si, da je branje takih reči lahko zanimivo za nekoga, ki me pozna in ki me je v takšni in drugačni vlogi videl. Vsaj, če pomislim, kaj jaz rad berem – seveda, od nekoga poznanega, od kar enih ljudi je izguba časa, ampak saj, to berete (večinoma) tisti, ki vam nisem (čisto) kar nekdo.
Torej, vedno mi je bilo nadvse pri srcu biti drugi v vodstvu, kajti to razpira vse možnosti. Voditelj mora vedno stremeti k temu, da nagovarja vse, da je skrajno odprt, pač, vodja vseh in vsega. Seveda lahko tega ne počne, ampak potem je zanič voditelj. Medtem, ko »second in command« lahko dela vse kar se mu zdi potrebno, da bodo stvari dobre. Vse, kar je voditelju ušlo, vse, kar mu ne gre, vse, kjer so mogoče izboljšave ali pa vsaj premislek o njih. (Konstruktivni) kritik, razvijalec idej (ali ideolog), voditelj podskupinic, projektni vodja … Ne pa vodja vsega in vseh. Odvisno od situacije, odvisno od potreb skupine. Seveda lahko »prvi častnik« ravno tako zgreši svoj smisel in se izrodi v nekega večnega kritika, fantasta, voditelja opozicije, vrtičkarja … Ampak mislim, da to nikoli – vsaj v večji meri – nisem bil. Samozvani mojster drugega mesta pač.
Dejansko sem v tej vlogi zrasel kot animator in vedno kadar sem moral sam voditi stvari, mi v njih ni bilo tako všeč, kot pa, ko sem jih sovodil. Mislim, da nisem bil tako nesposoben voditelj, da bi bil to razlog, ampak da mi drugo mesto nekoliko bolj leži in še bolj, da je pač nujno najti tistega, ki te dopolni. Ki je potem tvoj »prvi častnik«. Na Kodeljevem v župniji je bilo idealno – moj prijatelj je lepo vodil, nagovarjal, širil krog, jaz sem pa duhovičil, modroval, gladil nesoglasja, dajal ideje, se pritoževal nad proceduralnimi napakami … Idealno. Ko mu je potem služba začela jemati preveč časa in je ob tem vseeno nekako vztrajal kot voditelj, ki pa ni imel več časa, me je – kar se tega tiče – seveda motil. Prepozno je odšel, ker je bil prepričan, da mora ostati – mesija, kot smo vsi, ki imamo (oz. si priznamo) dobro mnenje o samih sebi. Ko sem potem postal voditelj jaz, sem seveda uspel nekaj reformirati kot sem si zamislil … Ampak, ko si enkrat vodja, ne moreš več toliko delati na viziji, ne moreš več od strani dodati koristne ideje, v pogovoru z obrobnimi od strani navreči smešne opazke … Nič ne moreš, ker se od tebe že vse itak pričakuje. Ti si tisti, ki naj bi poganjal stvari naprej, ni možnosti, da bi samo občasno poživljal. In če ni nekoga, ki te v pravem trenutku dopolni, pač ni kaj veliko. In od vseh idej kaj vse bi bilo dobro, kje vse bi lahko podprl dogajanje, moraš vse prilagajati ljudem, ki jih vodiš. Ni več možnosti, da samo podpiraš, prepogosto stvari pač visijo na tebi. Seveda govorim o delovanju skupine animatorjev (prostovoljcev) … Če bi šlo za menedžiranje zaposlenih gre za čisto druge dinamike. Govorim o skupini, kjer je treba interes ustvarjati iz nič. Pogosto se namreč govori o voditelju, ki naj usmerja ljudi … Ja, seveda, ampak skupina na prvi stopnji potrebuje najprej nekoga, ki jo povleče za seboj in ne nekoga, ki si izmišlja usmeritve za druge. To je nadgradnja, druga faza … Ki pa, vsaj v večini primerov in v času precejšnje nesamoiniciativnosti, na izključno prostovoljski ravni, ni dosegljiva.
Teoretiziram iz nekih napol premišljenih vtisov, nostalgije, kar tako malo … Nisem prepričan, da bi za svoje besede dal roko v ogenj, ker nisem pretirano razmislil vseh dvoumnosti, ki jih je verjetno mogoče razumeti iz tega umovanja. No, morda še dve podobni zgodbi, ki sta me oblikovali.
Kot član Združenja animatorjev Oratorija (ZAO) sem imel veliko reformnih idej, predlogov. Imel sem občutek, da ni dovolj posluha zanje in zato sem se, ob precej majhnem zanimanju za častivredno funkcijo predsednika, ponudil, da lahko to postanem jaz. Ko sem bil izvoljen, sem bil soočen s tem, da je potrebno veliko več operative kot pa razmisleka … Oziroma, da kot predsednik prav enako težko prodreš s svojo idejo v izvršnem odboru, kakor navaden član. Kaj šele, da bi kaj od teh idej prikapljalo do škofijskega odbora ZAO (npr. za koprsko škofijo, ki je bila takrat bolj v stanju »na respiratorju«). Ni bistvena funkcija, bistvena je celotna ožja ekipa … Če ni skupne vizije in pripravljenosti za implementacijo stvari, potem pač od idej voditelja ni kaj veliko. Skratka, na koncu mora voditelj skrbeti za sožitje različnih idej, neko skupno angažiranost … Tega nisem počel posebej dobro, ker to ni bilo na vrhu lestvice mojih osebnih prioritet (že na animatorskem področju mi je vedno ostala domača župnija na višjem mestu kakor tole predsedovanje, potem pa tudi katehetska pastoralna šola, da bolj običajnih in tudi osebnih reči ne naštevam). Skratka, mislim, da sploh ni bilo tako slabo, kakor mogoče zdajle izgleda, ampak stvari se niso kaj veliko spremenile kakor sem upal, da se bodo … Usmeritve, širša vizija, kateri projekti so res vredni in katere dajmo opustiti, ker nam jemljejo čas in niso nič posebnega … Nekaj tega je bilo, nekaj tega so izvedli naslednji predsedniki – prepričan sem, da boljši od mene. Vsaj moja prva dva naslednika bi brez težav vodila ZAO že v mojem mandatu, pa ga takrat nista bila pripravljena prevzeti … Kakor koli že, predsednik ZAO nikakor nisem postal zaradi želje po nagovorih na PSAO-jih, klicarjenja meni dokaj slabo poznanih animatorjev, da opravijo to in tisto … Stvari, ki sem jih potem moral kot voditelj početi. Voditelj operativec – pač, 1. stopnja organizacije. ZAO s svojimi ambicioznimi nacionalnimi cilji, v katere skuša vpeti že tako preveč zasedene najbolj zagrizene animatorje kaj drugega tako ali tako ne bi mogel biti. (In zato nisem bil ravno odličen predsednik.)
Podobno, ko sem bil vodja dekanijskega odbora za mlade v dekaniji Moste-Polje, sem moral tudi ves čas nekaj pozivati, vabiti … To zadevo smo kar ustanovili, praktično iz nič, po tem ko je že kakšnih 8 let ni več bilo. Z mano sta bila dva prijatelja, eden od njiju super zgovoren, mojster navezovanja stikov (za razliko od mene). In smo bili uspešni, začeli smo nekaj, kar živi še danes (in to brez bistvene angažiranosti kakšnega duhovnika). To dejstvo me zelo veseli. Ampak spet, v vlogi voditelja bi moral stvari še bolj poganjati, iti naokrog, motivirati … In v tem se nisem zelo angažiral. Skupaj z mladimi iz več župnij smo se zmenili in vabili vsak v svoji župniji in postavili nek koledar dogodkov čez leto … Nič silnega, ampak čisto fino in tudi dogodki so bili nekateri odlični, nekateri pa pač ok. Kakšne polomije se niti ne spomnim … Je mogoče, da je ni bilo? No, odvisno od standarda, s katerim gledam nazaj. Tudi ta odbor ni bil na vrhu mojih prioritet (poleg prej naštetega, sem vmes postal še predsednik ZAO, kot sem opisal že zgoraj). In ja, idejno in z vizijo je bilo vse opravljeno, ker na tem nivoju kakšne posebne genialnosti niti ni potrebne, dovolj je samo preprosta jasnost ciljev. Ter seveda kar največja angažiranost, sposobnost vabljenja … Mislim, da sem se kar nekaj naučil iz teh izkušenj, ampak pri teh rečeh nisem kaj užival … Vabiti, prepričevati, da je vredno priti … Kot, da kdo meni osebno dela uslugo, da se nekaj počne … Forsirati dogodke in tam biti s čim več ljudmi. Potegniti ljudi za sabo … Ne nekaj, kar bi bila moja idealna funkcija … Jaz rad dodajam vrednost: ali globino intelekta ali duhovnosti, ali širino obzorja splošnega znanja in praktičnih napotkov ali pozornost na smiselnost procesa, ustrezno in čim bolj optimalno delegiranje funkcij. Seveda mislim nekako v splošnem … Npr. humanistični krožek prav rad vodim jaz, ampak saj sem menda dokaj jasno obrazložil format vodenja o katerem govorim?
Skratka, če preskočim vmesna obdobja, z vidika animatorstva vsekakor bolj revna – za osebno rast pa niti najmanj – torej, zaključevanje faksa, poroko itd.: Ko sem prišel na Rakovnik, sem april, maj in junij (leta 2017) porabil, da sem se nekoliko vživel v stvari. Vesel sem bil, da sta Tobi in Samo veliko skakala na trampolinu in da smo se pač nekaj pogovarjali … Nek prvi stik s SMC-jem. Z ekipo SMC – Mirjam, Matild in Jure – sem se seveda tudi dobro razumel, ampak skupni čas za ekipo je bil nekje 2 uri na teden … Kratek sestanek 1x na mesec – če se prav spomnim – pa nekaj pogovorov sem in tja. Ne ravno prevladujoč del službe, za razliko od trampolina. Dejansko razmišljam zdajle … Kaj sem počel tiste 3 mesece?! Vem, da nisem samo gledal v zrak …
/skok v mapo z mojimi delovnimi poročili vseh treh let/
… Aha, ja, no, asistenca je bila prevladujoča … In razni sestanki za navezave stikov, od četrtne skupnosti, balinarjev, mreže MC LJ in še nekaj dejavnosti znotraj le-te … Hvala Bogu za priprave na Čarno mavrico, ki je bila nekaj čisto domačega že od 10 let prej.
Skratka, bilo je čisto fino, ampak kot riba v vodi sem pa zaživel z oratorijem. »Second in command« – čeprav uradno nisem imel kakšne velike funkcije in pristojnosti. Vedel sem, da je moja temeljna naloga, da zgolj prijateljujem, predvsem pa ne pametujem in ne primerjam rakovniškega oratorija s kodeljevskim (ker si res nista v skoraj ničimer podobna). In sem bil kar uspešen, kajti uspel sem navezati mnogo stikov, ter podati mnogo majhnih koristnih mnenj, smernic itd. Nič velikega, nič reform, malo idej sem, malo idej tja, pa kateheze za animatorje sem imel … Idealno – ki je bolj kot ne trajalo konca moje službe v SMC-ju oz. še zdaj, kajti še zdaj sem do neke mere vključen zraven … No in tudi, že s pisanjem tehle izpovedi na nek način opravljam (ne) (ne)pomembno poslanstvo širjenja smotrov SMC-ja, pogleda nanj, in hvaležnosti zanj.
No, domislil sem se tudi nadvse primernega konca tega zapisa. Ko sem pri hvaležnosti … Vsekakor ne gre zahvala samo SMC-ju kot organizaciji in kopici ljudi brez katerih bi bil SMC samo velik prostor za zeleno ograjo in rdeča stavba brez duše, ampak na tem mestu v veliki meri tudi, oz. v prvi vrsti, Juretu … Ker mi je dopustil biti »prvi častnik« oz. bolj ali manj riba v vodi, ki lahko zelo svobodno plava in se ji zelo zaupa.
Zelo sem zadovoljen s temle zaključkom. Dobro je, da pišem tele izpovedi. Niti ne toliko zaradi vas, ampak še bolj zaradi mene. Kot nekateri veste, zelo rad arhiviram, shranjujem stvari … Za osebni dnevnik (oz. bolj mesečnik, včasih tudi zgolj polletnik) mi pa kronično zmanjkuje volje za pisanje, čeprav me vprašanja časa, (potvarjanja) spomina, večnosti in trenutka, odnosa do zgodovine, zelo zanimajo … Takle sekundarni dnevnik je zame gotovo nadvse koristna stvar, kajti vseeno je manj ambiciozen in bolj oprijemljiv. Hehe, ja, tole je na kar visoko na moji lestvici urejenosti besedila …
Rok Kastelic
