Eh, velikopotezno sem začel, potem pa zmanjkalo časa in obilja navdiha … Še dobro, da človeka na vsake toliko časa kaj malo pretrese, da se mu spet zazdi, da mora dati nekaj ven iz sebe …
Želel bi reči besedo ali dve o »akvariju« (oz. sprejemnici v SMC-ju, za tiste, ki niste toliko domači) … Prav nič ga ne pogrešam, kajti ta tip dežurstva v SMC-ju mi ni bil nekaj posebno ljubega, vedno sem raje kaj bolj konkretnega počel … Ampak je potrebno biti tam in razdeljevati ključe, usmeriti koga, pa s kom kaj reči … Medtem pa pregledati maile, facebook stran, kakšno reč pripraviti, pogledati »mladinske novice« na L’mit, se po facebooku kakšno stvar dogovoriti … No, vsega tega res ne pogrešam. Vsa ta koordinacija in kup dela ob koncu katerega nimaš občutka, da si kar koli naredil. (Saj ne, da kot profesor pri delu od doma nisem v delno podobni situaciji, ampak vseeno je stvar drugačna … Bolj pregledujem reči kot pa koordiniram, kar je sicer tudi zamudno, ampak je pa bolj oprijemljivo.) In zoprna reč pri tem je, da od zunaj izgleda, kot da nič ne delam. Kot da visim na facebooku, kar je sicer res zaprava časa. Vedno sem imel slab občutek, da dajem slab zgled tega, kako mi je malo mar za dogajanje v SMC-ju, ko pa sem sedel v akvariju, za računalnikom. In brez tega bi SMC hitro izgubil kar nekaj obiskov, dolgoročno pa bi propadlo tudi mnogo procesnih reči … Kot sem že rekel, izpovedi so delno tudi apologetske narave. Razložiti, zakaj sem kaj počel itd. In seveda, povedati tisto, kar me je težilo, pa se mi seveda ni zdelo moji funkciji primerno, da bi o tem jamral in iskal nekih tolažb. Ker jih nisem rabil in ker ne bi pomagale. Stvari so kakršne pač so, nekoč pa postanejo zgodovina in takrat tolažbe niso več potrebne. Preprosta filozofija tistih, ki vse nosijo sami – ali se vse izide ali pa duševno propadejo. Na srečo se meni vedno vse izide.
Pravzaprav pa sem zaradi tega obremenjevanja s tem, kaj si drugi mislijo o mojem delu, naredil manj, kot bi naredil, če bi mi za trenutno dogajanje v SMC-ju dejansko bilo vseeno … Majhna raztresenost, pogledovanje navzgor vedno, ko gre kdo mimo akvarija … Kar je lahko zelo zelo pogosto. Zaradi tega nekih resnih reči v akvariju ni mogoče narediti in temu so bili namenjeni moji dopoldansko-pisarniški dnevi, ampak vseeno pa dežurstva v akvariju niso zgolj nekaj občasnega, ker je teža različnih dogovarjanj tolikšna, predvsem pa dokaj konstantna, da ni mogoče tega narediti v ponedeljek in torek, potem pa imeti mir od vsega tega do konca tedna. Kakor koli že, don Boskova asistenca pogosto ni realna izbira, ker sta 8-urna odprtost na dan in obseg različnih dejavnosti pač prevelika.
Zakaj točno sploh pišem o tem? Ker bi rad počistil pri sebi, hkrati pa se tudi opravičil vsem tistim, ki jih nisem prišel pozdravit ven iz akvarija … Kjer sem notri sedel in spregledal mnoge dobre trenutke, ko bi lahko h komu pristopil, ali pa ko bi lahko spodbudil kakšno igro ali kakšen dober pogovor. Obžalujem svoj čas v akvariju, čeprav vem, da je bil potreben. Ampak ko človek gleda za nazaj, se spominja tistih vrednih stvari, tiste sive pa nekam odrine … In zdajle se še ravno dovolj spominjam, da to obeležim … Vse te različne obvezne sivine, ki stojijo v ozadju in se jih ne bi smel sramovati, ker niso moja krivda, a sem se vendar jih, ker so pač tako »meh« …
Morda bi ekipi SMC ob ponovnem odpiranju SMC-ja predlagal čim manj časa v akvariju … Ter da izdelajo neke napise, ki vabijo na obisk v akvarij. Pač, jaz sem bil načeloma vesel, ko se je kdo kaj zadržal. Priznam, da včasih tudi ne, ker se mi je s čim mudilo, in ker tudi nisem preveč dober spodbujevalec takih hitrih, random, spontanih pogovorov, pa seveda, ker bi raje sedel kje drugje in se pogovarjal … Ker klepetanje v akvariju izgleda nekako kot da nimaš kakšnega pametnega dela, potem pa sediš za računalnikom in malo vrtiš razne teme … In to je delno tudi res, ampak zgolj delno, ker kaj pa naj bi pravzaprav počel mladinski delavec, če ne klepetal z mladimi? Verjetno sem malo preveč nestrpen do nedela, pa nečimrn, saj mi je težko izgledati kot nek vratar ali birokrat … Hhh, ja, nečimrnost ima mnogo obrazov … Večini se gre za postavo, kariero, denarce, obleke, avto, meni pa za to, da bi bil očitno drugačen od družbe, ki visi na socialnih omrežjih, gleda youtube …
Še en spomin okoli youtuba … Spomnim se, da je nekdo prišel v akvarij, ko sem po youtubu gledal neke filmčke, ki bi jih uporabil pri humanističnem krožku … In takoj sem mu videl z obraza – ne vem, če je sploh videl, da gledam youtube – da si misli, da sem pač lenuh, ki ne dela nič pametnega, ampak si pač v delovnem času prevrtava youtube … Tako kot varnostniki v raznih ustanovah in razni drugi zaposleni ali pa – morda v nekem smislu še huje! – v prostem času … Seveda je šlo za mojo projekcijo, pojma nimam, kaj si je ta oseba mislila, pač, zgolj projiciral sem svoj strah v to, kaj si ona misli. V nekem smislu sem zelo odporen na to, kaj si kdo misli o meni … Ampak ne glede tega … Odporen sem na politične, verske, vizualne, karakterne, še kakšne druge oznake … Samo glede youtuba in podobnih sodobnih reči, tu pa nisem odporen. Imam se za toliko boljšega od vseh, da vem, da dejansko skupno gledano nisem nič kaj posebno boljši, predvsem sem bolj napuhnjen. (Največji izmed grehov, za tiste, manj teološko-moralno izobražene.) Skratka, če bi me hotel kdo ponižati, mi nikakor ne bi smel reči, da sem čudak. To me ne more užaliti. Mene užali, kdor mi reče, da sem tak kot vsi drugi. In v akvariju sem se zaradi tega dokaj slabo počutil. Mislim, da najslabše od vseh stvari v SMC-ju … Ne vem, mislim vsaj, zdajle, ko tole pisarim. Verjetno večina ljudi – če bi bili v službi, ki sem jo imel jaz – tega ne bi ravno označila za najslabši del, morda bi bil celo komu eden izmed boljših …
No ja, kakor koli, seveda se zavedam, da je moja drugačnost od povprečja (ki je tako ali tako samo družbeno-statistična kategorija, ki v Božjih očeh ne obstaja) zelo relativna … Tudi jaz namreč uporabljam youtube in facebook; slednjega še preveč, tako da ga bom sedaj, ko nisem več v SMC-ju, kar izbrisal. Ga tako ali tako več ne rabim, samo čas še zgubljam na njem … Gotovo bom zaradi tega spregledal kaj zanimivega, pa vendar, treba je pomisliti kaj je na tehtnici … Doma imam še toliko knjig za katere vem, da mi jih v nobenem primeru ne bo uspelo prebrati. Morda bom tako kakšno več. Da ne omenjam raznih drugih ambicioznih projektov, ki bodo na ta račun nekaj pridobili.
Rok Kastelic
