Torej, v prejšnjem zapisu sem prišel do pojmovanja dela … Malo sem se zapletel, tako da, bistveno kar sem skušal povedati je, da mi mojega (plačanega) dela nikoli ni bilo težko početi, ter da tudi svojega prostovoljnega dela nikoli nisem smatral kot delo, ampak kot animatorstvo … Ali se ne sliši lepše? Animirati – prinašati življenje nekam, oživljati dogodke, programe in predvsem ljudi … Prinašati dušo – ali ni to neskončno več kot pa neko prostovoljsko delo? Prostovoljsko delo, ki ga moramo sedaj mladinski delavci beležiti v Logbook – sistem za beleženje dela po mladinskih centrih, čemur sem pravzaprav (kljub dodatnemu administrativnemu delu) precej naklonjen, ker v SMC Rakovnik delamo 10x več kot na zunaj izgleda … (Seveda, naklonjen sem mu ob predpostavki, da se bo širše prepoznalo koliko družbeno pomembnega dela v SMC-ju naredimo in se nam zato ponudilo tudi ustrezno financiranje programov, ki niso tako lahkotni kot to od zunaj izgleda.)
No ja, kaj je v resnici ta »na zunaj«? Kaj sem mislil s tem, ko sem napisal, da se na zunaj ne opazi koliko je dela v SMC-ju? Pravzaprav ne vem … Vsi si mislimo, da bo kdo opazil družbeni učinek nekega početja, naših programov … Pa nas večina ljudi običajno jemlje vsakodnevne reči kot nekaj samoumevnega in nič posebnega (saj nisem jaz nič kaj drugačen v razmerju do nekih drugih javnih dobrin). SMC pač, odprt vsak dan od 3-eh do 10-ih zvečer … Kaj pa je to takega? Tudi jaz se nisem zavedal kako megalomanski projekt je imeti takšno dnevno odprtost praktično vse dni v letu (poleti poleg vsega dopoldanskega programa na oratoriju in počitniških varstvih), dokler nisem spoznal ostalih mladinskih centrov, ki so odprti približno polovico časa manj. (Morda so pa oni bolj pametni – manj so obremenjeni z dnevno odprtostjo, a so v očeh tistih, ki so pri njih domači, odprti nekako toliko, kolikor je potrebno in samoumevno. Ljudje imamo pač vse za samoumevno, takšno kot je: 3-urna odprtost, 7-urna odprtost … Vse je relativno in logično v očeh tistega, ki pozna samo tisti mladinski center.)
Medklic: če je kaj koristnega pri temle koronačasu zdajle, je to gotovo to, da nas je zdramil iz samoumevnosti. Nič ni tako samoumevno, kot se je zdelo. Niti zdravje, niti delo, niti zakramenti in praznovanje praznikov. Ali bo zato komu manj samoumevna dobrina, da lahko pride v SMC? Ne vem, verjetno nekaj časa ja, potem pa se bomo utirili nazaj … Če ne bomo ohranili še večjih varnostnih razdalj tudi v nadaljnjem življenju, kar bi bilo za življenje v SMC-ju kar pogubno … Še bolj vsak zase … Ampak ne, mislim, da nas krize kot družbo izboljšujejo – pokažejo nam pomen odnosov v skupnosti in skupinske odgovornosti, pa tudi javnega zdravstva. ZDA kot dežela uspehov posameznikov bo v prihodnjih dneh prav pošteno trpela. Če ne bi pri tem šlo za konkretne ljudi, bi jim prav privoščil. Tako pa, slabo …
Hm, predolg ekskurz v teme, ki smo jih že vsi siti … No ja, torej, še vedno se nisem izjasnil kaj je ta »na zunaj«. Neka splošna zunanjost tako ali tako ne obstaja … Ali so zunanji tisti, ki sploh še niso vstopili v SMC, ali tisti, ki pridejo 1x na teden in mislijo, da nekaj vedo o SMC-ju, pa v resnici nimajo prave slike, ker ravno takrat v igralnici ni skoraj nikogar, sta pa takrat dve manjši skupinici zbrani v svojih sobicah in počnejo kar pač že počnejo. Ali so zunanji tudi vsi animatorji, ki pridejo le na oratorij in razne prireditve in dnevnega delovanja SMC-ja ne poznajo, imajo pa vtis, da je v njem vedno zanimivo in nabito ljudi. Notranjost in zunanjost SMC-ja sta kot čebula … Veliko plasti … Od zunaj popolnoma oprijemljiva stvar, ali je SMC odprt ali pa ni. Ampak v resnici pa je v njem toliko rednih skupin in toliko obiskovalcev, da je nemogoče biti povsem v središču … Še jaz, kot polno zaposleni mladinski delavec se s polovico skupin sploh nisem nič družil in nič kaj veliko pogovarjal. Ne nekaj s čimer bi se pohvalil z vidika asistence, vsekakor pa organizacijska nujnost. Z njimi je v stikih kdo drug iz ekipe SMC.
Veliko ljudi misli, da se v SMC-ju pač odpre prostore, malo poklepeta, odigra kakšen biljard in to je to. In kaj naj bi takemu človeku odvrnil? Pač, ja, to delamo v SMC-ju, pa še »nekaj« reči zraven … Koliko truda pa je potrebnega, da stvari dejansko funkcionirajo in predvsem, da tudi vzgajajo oz. omogočajo rast posameznikom in skupinam, pa je nekaj o čimer se mi sploh nikoli ni ljubilo govoriti. (Mogoče zato zdaj čutim dolžnost, da pustim mojim prstom zapisovanje brez premisleka?) Dokler ni nekdo redno navzoč v SMC-ju je itak vseeno, kaj na to temo klobasam. Nihče ne bo verjel koliko je dela z asistenco (ljubezniva navzočnost), in koliko je dela, da SMC ne funkcionira kot organizacija z vrha navzdol, ampak tudi od spodaj navzgor … Poloviti in kanalizirati potrebe, upoštevati posameznike, delati z njimi – ampak ne preveč pokroviteljsko, temveč sodelovalno, subsidiarno … Z zavedanjem, da bodo njihove ideje pogosto boljše, kakor pa ideje, ki bi jih mi radi lansirali, ali pa nam jih na kakšnih srečanjih mladinskega sektorja ponujajo kot dobre prakse – vedno sem bil skeptičen do dobrih praks od drugod. Sploh, če so bile podprte iz EU ali državnega denarja … Pogosto so to čisto povprečne prakse, daleč pod nivojem našega SMC-ja. (Zdaj lahko končno povem kar si mislim. Hehehe. Gre seveda za moja osebna mnenja in ne mnenje organizacije, se ve.) Všeč mi je, da nas Mreža mladinskih centrov Ljubljana ni nikoli silila v kakšne skupne dobre prakse, ampak smo drug drugega lahko opazovali in si ustvarili mnenja in poglede, ki so nam vsem koristila. Ne ravno učenje drug od drugega, ampak bolj samoevalvacija ob premislekih, ki ti niso samoumevni in toliko domači.
No ja, glede tega, da je nemogoče razložiti kaj pravzaprav sploh dela mladinski delavec, je morda še najlažje ljudem razumeti, če jim rečeš, da je veliko tudi dela z birokracijo. To (skoraj) vsi razumejo. Sicer je žalostno, ampak tudi s tem je veliko dela, ampak ne pa spet pretežni delež, vendar, ko sem komu razlagal kaj vse počnem – in ko me je že vsa moja energija, da bi razložil kaj pravzaprav sploh počnem v službi, kjer itak ni nobenega resnega dela, zapustila – takrat sem pač potožil čez birokracijo in pogovor je bil končan. Z nečim je pač treba zapolniti imaginarni 8-urni delavnik nekega tako čudnega »šihta« kot je (bil) moj. Ko sem že pri tem; to razlaganje kaj pravzaprav sploh počnem, je nekaj kar mi je šlo pri moji službi mladinskega delavca najbolj na živce. Nikoli nisem ugotovil kako bi to svoje delo učinkovito razložil, brez da bi imel ob tem slab občutek, da je bila moja razlaga čisto zanič in da je škodovala ugledu SMC-ja, pa tudi mladinskega dela na splošno … Ker izgovor v smislu birokracije – kot že rečeno – ni prevladujoča realnost tega dela, prav tako tudi igranje nogometa, ročnih fuzbalčkov in pink-ponka. Ampak zadnjih treh reči sem v povprečju zadnjih mesecev igral 1 uro na teden – težko bi torej rekel, da je to opis mojega dela. Je pa seveda vse troje res. Kot je res še ostalih 20 resničnosti tega dela. Nima smisla naštevati.
Potem pa so tu sestanki … Ko ljudem omeniš sestanke, si večinoma (mislim si vsaj, da tako mislijo) mislijo, da gre za neko mojo vdanost v usodo in da pač prenašam raznorazne sestanke … In kadar sem skušal razložiti, da se mi sestanki zdijo pomembni in da jih v precejšnji meri sklicujem jaz – v še večji meri pa pozivam animatorje, da jih skličejo oni, jaz pa bom na njih zgolj prisostvoval – sem bil pri tem precej neuspešen. Ali sem dobil občutek, da izgleda, kot da sestankujem samo zato, da pač nekaj počnem in ker nimam boljšega dela, pa pač sestankujemo, ali pa kot da smo vsi skupaj nesposobni in da svojih sestankov ne znamo racionalizirati in omejiti tako v številu kot v obsegu. (Oboje bi bilo seveda mogoče optimizirati, ampak glede na to, da spodbujamo tudi druženje, različne pobude, prelaganje vodenja sestanka v duhu subsidiarnosti na vodje in protagoniste skupin, je pač neko optimalno produktivno stanje bolj idealistična zabloda, kakor pa resnični izkoristek potencialov mladih in poslanstva, ki ga SMC ima.) No, skratka, težko je razložiti kako ob vsej množici sestankov, pri tem dejansko ne gre za iste stvari, ampak da se menimo o različnih rečeh, z različnimi ljudmi … Voditelji oratorija in animatorji mentorji vedo o čem govorim … Oni so tudi globoko v tem – drugi pa najbrž ne razumete tega zapisa in ničesar vam ne morem očitati, nimate te izkušnje in uvida, ki ga to prinaša. Mogoče mi lahko kdo verjame na besedo, če rečem, da sem vesel, da smo toliko sestankovali, in da mislim, da bi o nekaterih rečeh lahko še malo bolj … Ampak ni bilo časa in marsikaj je bilo treba narediti pač kar tako, po mojem občutku, ki (da se malo pohvalim) deluje kar dobro, ampak ne omogoča pa sam po sebi širjenja dejavnosti in kroga ljudi, ki jih je mogoče pritegniti zraven.
Če bom nadaljeval s to hitrostjo, bom svoj odhod iz SMC-ja obeležil z zbornikom in ne zgolj 3-delnim zapisom. Na srečo FB analitika deluje … Če bo zelo slab odziv, bom vedel, da je potrebno v naslednji zapis nujno zaobjeti vse, česar še nisem povedal – kar bo seveda mučna in grobo redukcionistična naloga.
Rok Kastelic
