Kakor vsako leto smo tudi letos – po že ustaljeni navadi – aktivirali mlade in stare, da na Veliki petek po obredih s križem stopimo na uhojene Golovške poti.
V tednu pred Cvetno nedeljo so veliki leseni križ, ki je ležal na stopnicah pod oltarjem, udomačevali veroukarji, saj je nanj po opravljeni spovedi prav vsak od njih lahko prilepil barvni listič s svojim imenom (glej fotko!). Prav ta križ smo si odločili letos naložiti na rame tudi odrasli na križevem potu v naravi. In skoraj se je že zgodilo. Jan in Martin sta domislila pot v naravo, pripravila bakle, kaplan g. Jure pa je pomagal še z nekaj rekviziti in navodili. Skoraj v celoti smo petek preživeli v vetru in soncu, zato smo pričakovali vedrino tudi zvečer. Pa nas je že večerno obredje Velikega petka “prizemljilo« in smo se – zaradi Božje besede (poslušali smo tudi Pasijon), sporočilne homilije in češčenja križa – potrudili žalovati ob trpljenju in smrti našega najboljšega prijatelja Jezusa. Ko smo zaključili v cerkvi, pa nas je pred vrati pričakala ploha, ki ji ni bilo videti konca. Na veliko žalost otrok so bakle morale ostati v cerkvi in počakati na drugo priložnost (glej fotko!), velik leseni križ otrok in mladih pa smo »udomačili« in je seveda poromal z nami. Gospod Babnik nas je z nekaj začetnimi besedami spodbudil na pot križa, za njim pa so se z raznovrstnimi in nekaterimi zelo osebnimi razmišljanji zvrstile različne Rakovniške skupine; s strani mladih: mladinski verouk, animatorji, ministranti ter mentorji in skavti; s strani odraslih: sestre Hčere Marije Pomočnice, molitvena skupina, Karitas, skupina za žene, srednja zakonska in tudi skupina Zvonci, zbor Glas veselja, skupina Združenje Marije Pomočnice. Zaradi njihovega truda in podelitve so nam postaje križevega pota postale bližnje, med njimi pa smo prepevali in molili dve-tri desetke žalostnega dela rožnega venca. Glavnina poti nas je letos s pomočjo in usmerjanjem ravnatelja gospoda Košnika vodila po salezijanskih stavbah, tudi v novi Majcnovi hiši smo s svojo molitvijo ob križu »blagoslovili« novo kapelo. Stopili-molili-peli smo tudi po hodnikih župnijskega dela stavbe in v SMC-ju. Nam je pa ob koncu Bog podaril tudi vedrino in smo zadnje postaje doživeli tudi na prostem – na igriščih ter ob kapelici Vstalega. Gospod Domić nam je pojasnil zadnjo postajo križevega pota in nas hkrati povabil na čaj v SMC. Tam smo se še malo podružili.
V svojem imenu se najprej zahvalim Jezusu, da je bil pripravljen napisati scenarij trpljenja na način, ki iz leta v leto tudi nam daje izziv, da posamezne postaje (po)iščemo in (pre)živimo v svojih življenjih. V imenu gospoda Simončiča ter v svojem pa se iskreno zahvalim za vsako gesto, s katero ste skupine in posamezniki poskrbeli, da smo stopili »duhovno na globoko«.
Naj nas skoraj že Velikonočna vigilija razveseli z zavestjo, da za vsakim dežjem posije sonce – z malo in veliko začetnico!
Monika Pajk
