Spominjam se, kako smo se vsako leto na Veliki petek, po obredih zbrali pred cerkvijo, čakajoč na začetek križevega pota v naravi. To je vsako leto doživet in edinstven dogodek. Tokrat pa se nismo zbrali pred cerkvijo, ampak pred zaslonom našega računalnika oziroma telefona. Prestavili smo se pred Božji grob, pred katerim smo bili v duhu preko interneta vsi zbrani. In tako smo začeli križev pot. Bilo je lepo, doživeto, iskreno. Lepo je bilo videti obraze in slišati glasove naših znanih župljanov, ki jih že neka j časa nismo videli. Zanimivo je bilo poslušati razmišljanja, ki so jih pripravili posamezniki in družine za vsako postajo. Vsaka je nagovorila na drugačen način. Razmišljanja so bogatile pesmi, ki jih je prepeval Janez ter pesmi družin, ki so se posnele, da smo lahko zraven prepevali .
Letošnji križev pot je bil res nekaj posebnega. Ostal mi bo v lepem spominu, predvsem pa mi ostaja hvaležnost za hiter odziv in pripravljenost tako mladih kot starejših- za občutek skupnosti, ki presega izolacijo.
Kaja
