V tretjem postnem tednu z veroučenci v cerkvi molimo križev pot.
Spremljanje Jezusovega trpljenja po posameznih postajah je potrebno tudi otrokom, saj se tudi sami v svojem življenju soočajo s trpljenjem. Pa se v njem velikokrat počutijo zelo sami. Danes se namreč o trpljenju zelo malo govori. Še manj pa o sočutju.
Če smo pozorni kaj se govori ali objavlja v medijih, opazimo, da je večina informacij negativnih. Išče se senzacije, razgalja se ljudi, ne razmišlja pa se o tem, da za vsakim takim dogodkom stojijo ljudje, ki jih vse to prizadene in z njimi še njihove družine. Naši otroci pa vse to poslušajo. Ali jim to pomaga, da se znajo bolj vživeti v druge, bolj začutiti stisko bližnjega? Lahko bi se najprej mi vprašali, če vse to, kar poslušamo, nam pomaga, da sočustvujemo s tistimi, ki se jim kaj težkega zgodi, ali nam je pomembno le, na kateri strani je kdo in da je dobro, da se to ni zgodilo nam?
Jezus pa nas vabi, da ugasnemo motilce, ki nas tudi v postnem času oddaljujejo od bistvenega. Vabi nas, da našim otrokom pomagamo, da sprejemajo trpljenje kot del življenja in da ni vsak težek dogodek katastrofa, ampak je naše življenje hoja, padanje in vstajanje in da smo poklicani drug drugemu pomagati.
Otroci radi sodelujejo z branjem, petjem in molitvijo. Gledajo slike križevega pota in so nagovorjeni, da premišljujejo ali tudi zaradi njihovih dejanj kdo trpi. Vabljeni so, da v svojem okolju ščitijo šibke in stopajo po poti resnice, tudi če je težko. Trpljenje ob Jezusu dobi smisel.
Vse to velja tudi za odrasle. Prečiščujmo svoje misli in svoja dejanja. Bodimo kakor otroci, preprosti in srčni. Pokažimo otrokom, da se z molitvijo in globoko vero preživi marsikatero osebno postajo križevega pota.
MŽ
