Intervju z Jožefom Hau Nguyen iz Vietnama misijonarjem v Sloveniji
- Najprej nam povej nekaj o sebi. Od kod prihajaš. Nekaj o tvoji domači družini in kaj rad počneš v prostem času.
Pozdravljeni vsi, jaz sem Jožef iz Vietnama. Vietnam je majhna država v Aziji. Naša država ima približno sto milijonov ljudi. V moji družina nas je vseh skupaj devet. Imam štiri brate in dve sestri. Moja mama je pred štirimi leti žal že umrla. Takrat sem bil novinec in en brat je umrl pred dvema letoma, ko sem študiral filozofijo. Ena moja sestra je redovnica. Imam tudi tri nečake.
V prostem času se rad ukvarjam s športom, na primer igram nogomet, košarko, pingpong. Igram tudi kitaro in flavto, včasih vadim cirkus in gledam televizijo.
- Kdaj in na kakšen način si čutil, da te je Bog poklical, da postaneš salezijanec?
Mislim, da je moj poklic zelo normalen. Rodil sem se in odraščal v salezijanski župniji, podobni kot je župnija Rakovnik. Tudi tam so sestre salezijanke. Ko sem bil še otrok, so me starši peljali v cerkev. Vsak dan sem šel k sveti maši. Bil sem tudi ministrant. Učil sem se katekizem. Dvakrat na teden sem bil tudi v oratorju. Potem ko sem bil malo večji, sem tudi jaz učil otroke katekizem, zato sem srečal veliko salezijancev, ki živijo veselo in sveto življenje. Vprašal sem jih ‘zakaj vedno izgledate veseli?’. Odgovorili so: ‘Jožef, če bi postal redovnik, bi bil tudi ti vesel kot mi’. Od takrat naprej sem si tudi jaz želel biti dober salezijanec kot oni. Ko sem se spominjal svojega življenja, sem čutil, da je Božja ljubezen do mene zelo velika. Bog mi je dal veliko sreče v življenju. Želel sem vračati to ljubezen z vsem svojim življenjem. Čutil sem, da je zame najboljša odločitev in bom najbolj vesel, če postanem redovnik.
- Kdaj se je v tebi porodila ideja, da bi odšel v misijone in kako si na ta klic odgovoril?
Ko sem bil novinec, smo imeli veliko srečanj s salezijanci misijonarji. Delili so izkušnje iz različnih držav. Tisti čas sem se začel zanimati za misijonski poklic. Zato sem molil štiri leta. Pogosto sem o tem sanjal. Ampak biti misijonar ni lahko, zato sem o tem veliko razmišljal. Ko sem razmišljal o svojem življenju, sem želel še bolj odgovoriti na Božjo ljubezen, tako da izročim Bogu družino, državo, hobi, varnost in vse ljudi, ki jih poznam v življenju. Želel sem biti kot prazen papir za Boga. Tako sem želel biti misijonar. Ko sem dobil pismo iz Italije, je pisalo, da grem na misijon v Slovenjo in lahko ga spremenim, če nočem tja. Bil sem kar malo žalosten, ker sem si takrat bolj želel v Afriko. Ampak še enkrat sem se odločil, da pustim svojo željo in odgovorim Božji volji, zato sem se odločil, da bom prišel v Slovenjo. Še danes se mi zdi, da je bila moja odločitev pravilna. Imam to srečo, da živim v hiši, kjer je živel Božji služabnik Andrej Majcen, ki je bil veliko let misijonar v Vietnamu.
- Kako se počutiš v Sloveniji in kateri so tvoji največji izzivi. Lahko poveš še kakšno zanimivost iz tvojega leta misijonske izkušnje?
Slovenija je zelo lepa država. Lahko rečemo, da je to od Boga blagoslovljena dežela. Majhna, ampak zelo lepa država, ki ima hladno podnebje, ampak je raznolika in bogata in močna ter civilizirana družba. Tukaj ste doma dobri ljudje.
Moj največji izziv trenutno je jezik. Šibkim ljudem kot sem jaz, ni lahko, zato še vedno ne znam dobro govoriti slovensko. Ampak verjamem, da bom zmogel, ker mi bo pomagal Bog in tudi ker imam veliko učiteljev, to ste vsi tukaj, a ne?
Moja najbolj nepozabna izkušnja je bila prvi dan, ko sem prišel sem. Tisti dan je močno snežilo, pa tudi prvič sem videl sneg. Bil sem zelo vesel. Takrat sem bil kot otrok, ko mi je mama prvič dala sladoled. Hvala Vam za poslušanje in Bog vas blagoslovi.
