Več kot pol leta je minilo, odkar je laiška misijonarka Polona Dominik na Rakovniku pri Mariji Pomočnici prejela Misijonski križ in odšla na služenje pomoči potrebnim v Etiopijo. Na svojem blogu, ki ga povzemamo v nadaljevanju, je med drugim zapisala, kako poteka njen dan in nekaj misli ter dogodkov.
Kot sem že pisala, delam v don Boskovi salezijanski ustanovi za ulične otroke v Adis Abebi, kjer imamo različne oblike pomoči. Od 60 do 80 fantov (odvisno od obdobja) biva in se šola znotraj ustanove, približno 20 pa jih hodi na dnevni program »Pridi in poglej«, kjer se nekaj tednov pripravljajo, da vstopijo v dom in šolo. Ulica jim namreč zleze pod kožo in ni čisto preprosto izstopiti in zaživeti v organizirani strukturi, kot je naša. Delam tako s temi na dnevnem programu kot tudi s tistimi, ki bivajo z nami, saj namreč bivam z njimi. Moje delo je torej tudi moje življenje z njimi od jutra do večera.
Zjutraj vstanem okoli 5.30, se pripravim na dan, ob 6.00 imamo vsak dan sv. mašo s hvalnicami. Takoj po maši salezijanec Angelo zažene naš avtobus in skupaj odideva proti mestu, kjer poberemo mlade za dnevni program. Vsako jutro ob 7.00 čakajo na enem od večjih trgov, včasih jih pobiramo tudi na kakšnem drugem koncu mesta, odvisno od tega, kako se dogovorimo in kje je njihova ulična »baza«. Fantje, v glavnem so najstniki, nas vedno pričakajo zaspani, a nasmejani, četudi je bila noč hladna ali deževna ali jih je preganjala policija … Pod roko zvijejo svoje imetje, navadno je to žakelj, s katerim so pokriti, in pritečejo na bus. Sledijo veseli pozdravi za dobro jutro in pot nadaljujemo proti naši šoli »Bosco Children«, ki je oddaljena skoraj 15 km. Ko prispemo, si najprej umijejo roke in obraz (stuširajo se popoldne), potem pa gremo skupaj na zajtrk. Delim jim hrano: riž in kruh ter vroč čaj, razdelijo se dežurstva za ta dan in včasih ostane še kaj časa za igro. Ob 8.00 pa zazvoni za začetek pouka z uvodnim zborom in nagovorom »Goodmorning talk«. Po tej spodbudi gre vsak na svoj konec: domovci v svoje učilnice ali delavnice, tile na dnevnem programu pa imajo svoje učilnice in program. Dvakrat tedensko jih poučujem angleščino. Imajo kar težave, saj je njihov jezik, amharščina, po strukturi, pisavi in izgovorjavi nekaj drugega. Moje osnovno znanje amharščine je pri poučevanju in razumevanju zelo v pomoč. Poleg tega večina teh fantov zelo dolgo ni sedela v šolskih klopeh, zato je zanje poučno že to, da skušajo nekaj ur sedeti v razredu in slediti pouku. Po nočeh, preživetih na ulici, to seveda nikakor ni enostavno, vendar je vsaka ura, ki jo imam z njimi, izredno prijetna in njihov trud je občudovanja vreden. Kar se znanja tiče, sem morala znižati oziroma zelo spremeniti svoja pričakovanja. Čeprav so nekateri stari 15 let in več, sem opustila poučevanje slovnice in se osredotočam na pravilno pisanje in osnovne besede in stavke. Pouk traja do 12.00, ko odidem z njimi na kosilo, kjer se v jedilnici pridružimo domovcem. Za kosilo je vedno tradicionalna »injera«, ki je osnovno živilo vsakega Etiopca, ne glede na to, kje živi. Videti je kot ogromna palačinka sive barve, sestavljena iz žita tef, testo pa pripravijo en dan prej, čez noč fermentira in zjutraj se peče v posebnih pekačih, namenjenih le »injeri«. Ker fermentira, je kiselkastega okusa, obogatijo jo pa z eno od tradicionalnih omak, ki jih naredijo iz čičerike ali leče ali drugega domačega zrnja. Izredno okusno in hranljivo! Pomagam pri delitvi hrane, hkrati pa uživam te bogate okuse, saj so zelo veseli, če smejo podeliti vsaj košček. Jemo z roko, tako kot vsi po celi Etiopiji, revni ali bogati.
Po kosilu stečejo iz jedilnice na igrišče, dežurni pa ostanejo in pospravijo, pomijejo krožnike ter se pridružijo igram, ki trajajo do 13.30. Med igrami seveda prevladuje nogomet. Sama najraje mečem z njimi na koš ali igram namizni tenis, pa tudi ročni nogomet ali odbojko. Vmes tudi klepetamo, dostikrat imam pri sebi za animacijo tudi kakšno namizno igro. Tako se hitro najde kdo, ki igra spomine ali sestavlja. Pri sebi imam med odmori vedno tudi prvo pomoč, saj si lahko predstavljate, da v takšnem številu živahnih najstnikov vedno pride do poškodb. In tako sem vedno na voljo s sprejem za rane, čistilnimi robčki, obliži in kremami za razne izpuščaje, ki so pogosti … Ugotovila sem, da je najbolj koristno, če imam osnovne stvari vedno kar pri sebi ob igrišču.
Ob 13.30 zopet vsi odidejo v učilnice in delavnice (kovinarska, lesna, usnjarska, električna, avtomehanična). S fanti iz dnevnega programa »Pridi in poglej« odidem v učilnico, kjer imamo bolj sprostilne dejavnosti (namizne ali druge igre, risanje …). Medtem se tudi tuširajo in do 15.30 pripravljajo na odhod nazaj na ulico. Program zaključimo s sestankom, kjer preverimo prisotnost, ovrednotimo dan, se pogovorimo o morebitnih težavah, jim damo usmeritev, kako lahko čim prej vstopijo v dom in zapustijo ulico. Ob četrtkih zanje pripravljam misel, »besedo za lahko noč«. Kot goba vpijajo spodbude in pozitivne zgodbe, nasvete, saj v življenju tega niso veliko prejeli, če sploh kdaj so. Okoli 16.30 se poslovimo do naslednjega jutra, ko jih pridemo zopet iskat.
Ob 17.00 zazvoni zvonec, ko s programom in poukom zaključijo domovci in učitelji odidejo domov, jaz pa se jim pridružim na igrišču ali v dvorani. Včasih igramo košarko, dvakrat na teden pa se pridružim cirkuško-akrobatskemu krožku in imam okoli 45 minut vodene vadbe. Doma v Sloveniji sem hodila na kar nekaj različnih vadb, iz katerih lahko znanje tukaj koristno uporabim in tako vedno sestavim kaj koristnega zanje. Poučujem jih o koristnosti vaj za moč in zdravo življenje. Sem kar ponosna, da jih pri svojih 42 letih pri športu nič ne zaostajam za njimi. Kljub temu da sem pred kratkim precej klavrno padla na koleno (posledice čutim še sedaj), odneham z vajo šele, ko vidim, da so dosegli svojo mejo. Igre in prosti čas potekajo do 18.15, ko zopet zazvoni in se odhitijo tuširat in pripravljat na večer. Ob 19.00 imajo večerjo, jaz pa s salezijanci molitev in nato večerjo. Po molitvi se kar hitro pridružim fantom, saj imajo po večerji zopet nekaj prostega časa za druženje, pa tudi za to, da oskrbim poškodbe, ki so si jih nabrali tekom dneva. Od 20.00 do 21.00 imajo učno uro. V tem času sem vedno v enem od razredov za tiste, ki jih zanima angleščina. Vmes pripravljam različne delovne liste ali aktivnosti za malce drugačno učenje ali jim pomagam pri domačih nalogah. V dvorani zraven pa sedijo vsi ostali, vsak s svojim zvezkom ali knjigo, dokler se v tišini ne odpravijo spat. Takrat tudi jaz pospešeno odidem proti postelji, saj se naslednje jutro hitro bliža.
Ob vseh dejavnostih z otroki imam odgovornost za največje skladišče, kjer razpolagam z oblekami in živili za celotno ustanovo, za otroke, kuhinjo in čistilke. Vsaka stvar mora biti skrbno registrirana in »vse mora štimat«. Zavedam, da bi morala več časa nameniti temu, da se ohranja red, vendar je ob vsem drugem to včasih kar težko.
Ker sem v misijon prišla preko Misijonskega središča Slovenije, je prioriteta mojega bivanja tukaj pravzaprav nekaj drugega: skrb za program botrstvo in pomoč slovenskim botrom na Misijonskem središču Slovenije, da dobijo zagotovilo, da so njihovi darovi koristen prispevek k izboljšanju življenja etiopskih otrok. Dvakrat na teden preživim v glavni salezijanski misijonski in razvojni pisarni, kjer se zbira botrstvo. Ti otroci so razpršeni po celi državi, ne le v glavnem mestu in trudim se, da bi vsaj približno stopila v stik ali dobila informacije, ki bi jih lahko posredovala botrom. Rada bi z lepimi poročili razveselila okoli 800 botrov, hkrati pa pomagala, da bi bilo pomoči deležnih še več revnih otrok in družin v Etiopiji. Ob vsem tem si želim samo to, da bi imel dan več kot 24 ur in teden več kot le 7 dni, saj je dela in želja veliko, predvsem pa potreb. Srečna sem, da imam možnost vsaj malo prispevati k boljšem življenju in da je vsak moj prispevek in pomoč dobrodošla, pa če je to obliž na rano, ureditev dobrin v skladišču, zanimiva učna ura, dobro napisano poročilo ali preprosto veselje ob igri.
Polona Dominik, laiška misijonarka
