Do pojava situacije, ki jo je povzročil korona virus, nisem nikoli niti pomislila na možnost svojega delovanja na daljavo. Ampak ljudje smo iznajdljiva in prilagodljiva bitja in najdemo nadomestne rešitve, čeprav okrnjene.
Pomoč otrokom s težavami pri branju in pisanju je predvidoma možna samo ob živem stiku med otrokom in terapevtom ter vključuje sodelovanje z otrokovimi starši. V novonastali situaciji je sodelovanje potekalo takole:
Z nekaterimi od obravnavanih otrok sem sodelovala že v predkoronskih časih. Imeli smo utečen ritem in način sodelovanja in dosegali postavljene cilje. Naenkrat je nastal vakuum, kako nadaljevati delo. In smo v sodelovanje s tistimi, ki so to želeli, vključili sodobno tehnologijo, od »zooma« do Viberja in WhatsAppa. Vključili so se prostovoljci, zlasti študentje preko Društva Bravo, ki so celo prevzeli »delo« s posameznim otrokom in pod mentorstvom nadaljevali že utečeno pomoč.
Ob tem sem velikokrat s hvaležnostjo ozavestila dejstvo, da živimo v privilegiranemu svetu, kjer je takšno izvajanje kakršnegakoli delovanja
na daljavo sploh možno!
V tekočem šolskem letu je bilo že v septembru kar nekaj prijav za strokovno pomoč. Starši otroka s težavami pri branju in pisanju so se javili bodisi preko aplikacije SMC Rakovnik bodisi meni direktno na e-pošto. Žal sem »v živo« lahko izpeljala datumsko eno samo srečanje v prostorih SMC Rakovnik, naprej smo bili prisiljeni v stike in sodelovanje preko računalnika in mobilnega telefona.
Moram poudariti, da sem »na daljavo« delovala predvsem na področju veščine branja. Najprej smo z novo prijavljenimi s pomočjo dopisovanja ugotovili, ali sem sploh pravi naslov za pomoč njihovemu otroku. Nato sem jim poslala različne vprašalnike, ocenjevalne lestvice in otrokovi starosti/razredu primerna testna besedila. Starši so mi poslali posnetke branja in/ali fotografi je pisnih izdelkov. Na osnovi dobljenih podatkov sem opravila grobo oceno stanja in za vsakega posameznika pripravila načrt pomoči. Materiale za delo sem staršem posredovala preko e-pošte, navodila za izvajanje pa »v živo« preko telefona in/ali videoposnetkov. Nekako je šlo, kar kažejo tudi rezultati posameznikov, ki so bili takšne pomoči deležni. A to je bilo res »zasilno sodelovanje«.
Na opisani način sem letos redno sodelovala z desetimi otroki in njihovimi starši. Povpraševanj je bilo še več, a iz različnih razlogov ni prišlo do realizacije. Verjamem, da bo precepljenost ustvarila nove pogoje za življenje in tudi za prostovoljno delo in se veselim oktobra, ko naj bi »star« način dela ponovno zaživel.
Blažka Jurček Strmšnik, dipl.def.logoped v pokoju
