Kot mama ene izmed prvoobhajank sem bila naprošena za strnitev doživetij, občutkov pri prejemu prvega svetega obhajila naših otrok. Lahko bi začeli z opisom dneva, da je bilo vreme nam naklonjeno, da so molitve glede vremena bile uslišane, pa vendarle to ni bistvo prvega svetega obhajila. Naši otroci so se pri tej sveti daritvi prvič zavestno srečali z Jezusom. Pri sprejemu svetega krsta jih je imela večina še za obvezni dodatek pleničke.
Pred samim odhodom v cerkev tistega dne, so bili otroci v velikem pričakovanju – kakšen okus ima prava hostija, a bom znal/a pravilno odpreti usta, da hostija ne pade na tla, kaj če frizura ne bo v redu in podobno. Na videz precej živahne otroke je ta dan objel blažen mir. V miru, z žarom v očeh so sodelovali pri sveti maši in pri samem obredu prvega svetega obhajila. Vsi smo bili vidno ganjeni, ko pa smo zaslišali še tresoči glas našega župnika Mirka – takrat pa menim da smo se vsi prisotni zavedali veličine tega dogodka. Zares smo začutili bližino Boga, bližino Jezusa.
Seveda pa nas je vse zanimalo, kaj bodo rekli naši otroci po prejemu hostije– je hostija dobra, je drugačna, vam je padla na tla, kaj ste začutili, kako se počutite. Pa mi odgovori ena izmed prvoobhajank, da se sedaj počuti »kul«, da je »full dobr, k ne rab met več prekrižanih rok«. Ja, otroci so naše največje bogastvo in ravno tak preprost odgovor dokazuje, kako preprosti in čisti v duši so. Mogoče še ne znajo povedati, vendar to, da so potem v večini hodili vsak dan k šmarnicam, da bi vedno znova lahko okušali hostijo, nam daje vedeti, da so dejansko začutili prejem Gospoda Jezusa Kristusa.
Menim da lahko rečem v imenu vseh staršev, da smo hvaležni za to prelepo sveto mašo in prelep sprejem prvega svetega obhajila.