Kako dogodek na Rakovniku ne bi uspel, ko stopimo župljani skupaj! Tudi kadar se včasih narobe razumemo in na 45-minutni dogodek povabimo tri goste, od katerih bi vsak lahko govoril eno uro, se vse na koncu izide. Ni čudno, da smo končali šele okoli 13.30 in nato skupaj pojedli še kosilo. Ker je bila ekipa sestavljena iz starostno zelo raznolikih župljanov, je bilo idej več kot dovolj, hkrati pa je bilo na voljo tudi dovolj rok – malih in velikih, gladkih in malce bolj nagubanih.
Tokratna nedeljska kavica je potekala nekoliko drugače, kot smo vajeni. Po maši smo se zbrali v rotundi Salezijanskega mladinskega centra na okrogli mizi z naslovom Spoštovanje trpljenja in življenja. Prostor je bil skrbno pripravljen: devet omizij za poslušalce ter pet foteljev za tri goste – dr. Urha Grošlja, sestro Emanuelo Žerdin in duhovnika Petra Pučnika – ter za moderatorki Julijo Gornik in Karmen Peršin.
Dogodek je z uvodnim pozdravom in blagoslovom odprl kaplan Janez Suhoveršnik, za prijetno toplino pa je poskrbel mladi glasbeni gost na trobenti; Tevž Lunar, ki je zaigral Pojte zvonovi (Händel) ter Hitite kristjani (Adeste fideles).
Kot prvi nas je nagovoril dr. Urh Grošelj, izredni profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, pediater in član Komisije za medicinsko etiko. S svojim pogledom na spoštovanje življenja je začrtal temeljni okvir pogovora. Spregovoril je o izzivih medicinske etike in podal svoje mnenje o novem predlaganem zakonu. Opozoril je na konflikt z osnovnimi etičnimi načeli Hipokratove prisege ter izpostavil nevarnost, da bi tak zakon lahko postal izhod za ljudi, ki so le začasno izgubili voljo ali smisel življenja.
Dotaknil se je tudi pereče problematike samomorilnosti v Sloveniji, ki je med najvišjimi v Evropi. Opozoril je na možnost napačnih diagnoz in na nepovratnost, ki jo prinaša evtanazija – saj lahko človeka prikrajša za priložnost okrevanja ali za nove informacije o njegovem stanju.
Nato nas je s svojimi dragocenimi izkušnjami nagovorila sestra Emanuela Žerdin, medicinska sestra in članica skupnosti sester frančiškank Brezmadežnega spočetja. Sestra Emanuela je žena nežne odločnosti in tihe zvestobe človeku. Kot medicinska sestra in posvečena redovnica že desetletja stoji ob posteljah bolnikov, spremlja starostnike in dnevno srečuje najtežje oblike človeškega trpljenja. Priča je zgodbam, s katerimi se večina ljudi sreča le od daleč – zgodbam o tihih junakih bolečine, o pogumu in o dostojanstvu, ki ga je treba varovati in negovati do zadnjega trenutka.
Z izjemno srčnostjo je z nami delila pomen trenutkov ob umirajočih – koliko ljubezni, ponižnosti in miru se v človeku prebudi na koncu poti. Koliko sprav med sorodniki se zgodi prav v zadnjih urah. S svojim mirom in ljubeznijo, ki ju nosi v srcu, nam je osvetlila umiranje kot sveti čas – čas, ki ga je treba spoštovati, nežno držati in ne prehiteti.
Kot zadnji v prvem krogu je spregovoril še Peter Pučnik, duhovnik, terapevt in salezijanec iz rakovniške župnije. Peter s svojo notranjo držo gradi mostove med mladimi, družinami in širšo skupnostjo. Njegova pot je pot spremljanja – v vsakdanjih stiskah, dvomih, hrepenenjih, iskanju smisla in v veri, ki se prepleta z realnostjo človekovega življenja.
Poudaril je, da spoštovanje življenja ne pomeni le razumevanja telesnega trpljenja, temveč tudi skrb za notranjo bolečino človeka – še posebej mladostnika. Njegova prisotnost je opomnik, da dialog, bližina in čas, ki ga namenimo drug drugemu, zdravijo globlje, kot si pogosto predstavljamo. Delil je ganljivo zgodbo o mladem dekletu, ki se je soočalo z neozdravljivo boleznijo. Ko je izvedel za njeno diagnozo, ji je preprosto ponudil to, kar je lahko – molitev, prisotnost, pogovor, če ga bo kdaj potrebovala. Iz njegove pripovedi smo začutili, kako se človek skozi bolezen spreminja in kako močna sta sočutje in tiha spremljajoča bližina. Iz lastnih zdravstvenih izzivov je dodal še, kako pomembna je opora, ki ne tolaži s praznimi besedami, temveč je preprosto tam – včasih tudi v tišini.
Ljudje, ki so prišli poslušat goste, še posebej tisti, ki niso vajeni naše župnije, so bili sprva nekoliko prestrašeni – kaj se bo dogajalo, ali bom moral pred vsemi kaj povedati? A že pet minut po začetku omizij so vsi dvomi izginili. Že uvod moderatork Karmen in Julije je nakazoval umirjen in oseben pogled na spremljanje trpečih. Po pričevanjih gostov pa je bilo slišati: »Kako lepo, kako ste se potrudili. Prišla sem z dvomi, ker je okoli mene toliko ljudi, ki niso obveščeni. Zdaj pa sem razumela, za kaj gre – in bom lahko povedala naprej.«
Prav videlo se je, da ljudem veliko pomeni, da lahko povedo, kar mislijo. Še posebej je bila v ospredju slovenska solidarnost, ki se včasih skrije, a v izrednih okoliščinah – ob poplavah, požarih, ob osamosvojitvi – znova zasije. In očitno je ena takih izrednih okoliščin tudi krivičen zakon, ki skuša relativizirati skrivnost, ki ji rečemo konec življenja. Pa je res konec – ali le prehod v večno življenje? Morda to temo odpremo na katerem od prihodnjih srečanj ob kavi.
Kaj naj rečemo drugega kot: spremljajte dogodke na www.rakovnik.si in se udeležujte srečanj. Lahko pa tudi sami prevzamete vajeti v svoje roke – z veseljem vam bomo pomagali. Pridružite se ekipi za pomoč pri župnijskih dogodkih RIŽ ali ekipi Nedeljska kava na Rakovniku. Za začetek pa je dovolj že to, da se naročite na Obvestilnik ali tedenske novice. Pišite Janu na [email protected] ali Jožetu na [email protected].
V imenu Riž: Vito, Karmen in Jože ter ekipa z Rakovnika