Med zimskimi počitnicami ob koncu februarja so nas mnogokrat že razveseljevale pomladne cvetlice in toplo sonce. V takem vzdušju je bilo težko pakirati topla oblačila, smučarsko opremo in se odpraviti na smučanje na Pohorje.
Letos pa je bilo drugače. Naš odhod v Dominikov dom je pospremilo sneženje, ki je napovedovalo pravo zimsko idilo. Zasnežena pokrajina in veliki kupi snega so nas pospremili do doma, kjer smo družine, otroci in mladi napolnili vse kotičke obeh hiš. Topel čaj in malica sta nas okrepčala pred prvim odhodom na smučišče in že smo se spustili po bregu navzdol. In še enkrat in še enkrat in še enkrat … Ob povratku v hišo nas je zopet čakal topel čaj in odlična hrana, ki nam je dala moči za nove aktivnosti. Skupaj smo se igrali, peli, molili, se pripravili na obroke, se zabavali, klepetali, pili kavo, ustvarjali, se igrali veliko igro … Letošnja je bila še posebej zanimiva in zahtevnejša za pripravo zaradi visokega snega. A fantje so zavihali rokave, odmetali sneg in naredili gazi ter »baze« v globokem snegu med smrekami. Vsaka baza je imela tudi svoje ognjišče, ob katerem so se lahko pogreli. Nastala je prava mala snežna vas. Udeleženci igre so se razdelili v skupine in skupaj opravljali naloge in s tem služili »denar«, ki so ga kasneje zamenjali za sestavine, iz katerih so si na koncu igre po skavtsko spekli palačinke. Skupaj smo tudi praznovali. V soboto je Matija razbijal led, a dela očitno ni dobro opravil. V nedeljo smo se zbudili v zelo mrzlo jutro, ki ga je na srečo polepšalo jasno nebo in sonček, ki nam je vlil novih moči za zadnji dan smučanja. Ta dan smo kosilo zaključili z veliko Jurijevo rojstnodnevno torto v obliki snežaka.
Štiridnevno bivanje na Pohorju smo zaključili s sveto mašo, pri kateri smo se zahvalili za vse lepo, kar smo doživeli in tudi vsem, ki so k temu pripomogli. Hvala še enkrat.
S hvaležnostjo v srcu smo si še zaželeli srečno pot ter se utrujeni, a zadovoljni vrnili domov. In če vprašate Matica, kako je bilo, vam bo odgovoril z vprašanjem: Kdaj gremo spet?
Alenka Lohkar
