Odkar pomnim je bila birma na Rakovniku konec maja. Letos pa je leto pretresov, ko se vse spreminja. Tako se je že na začetku aprila vedelo, da bo birma septembra. Vseeno pa to ni nujno slabo, saj so birmanci tako imeli več časa, da so poglobili svoje znanje, hkrati pa so se lahko bolje pripravili, saj so imeli kar dve devetdnevnici. Na najbolj mrzlo soboto v septembru smo se v okrnjeni zasedbi zbrali v cerkvi – birmanci, botri ter najožji člani družine, kaplan Jure in seveda birmovalec, msgr. Franci Petrič. Birmanci so z botri sedeli v obeh kapelah, starši in drugi bližnji sorodniki pa v klopeh v ladji, seveda ob upoštevanju varnostne razdalje. Birmo je z ubranim petjem polepšal priložnostni zborček, birmanci pa so pripravili in prebrali uvode, ki so nas uvedli v posamezen del maše. Birmovalec jih je pri pridigi nagovoril ter jim preko življenjskih zgodb nakazal delovanje Svetega duha, hkrati pa jih je opogumljal, da naj se ne bojijo vabiti Svetega duha v svoje življenje ter da naj se prepustijo njegovemu vodstvu. Sledil je zakrament svete birme, ko je vsak birmanec prejel Svetega duha. Od prejšnjih let se je razlikovalo v tem, da je bil birmovalec v popolni zaščitni opremi (kot kirurg) ter da si je po vsakem birmancu razkužil roke (vendar pa je to naša nova realnost, na katero se bomo morali vsi slej ko prej navaditi). Na koncu so bile še zahvale – birmanskim voditeljem, birmovalcu ter kaplanu Juretu ter slikanje pred cerkvijo. Vsem birmancem želim, da bi živeli polno življenje ter da bi se vedno obračali k Svetemu duhu za pomoč in vodstvo.
