Vabljeni na gledališko predstavo Na dan sodbe, ki bo v nedeljo, 26. 1. 2020, ob 19.30 v dvorani Salezijanskega mladinskega centra.
Na dan sodbe
Avtor: Peter Rossenger
Priredba in režija: Tone Cimperman
Izvedba: KUD Pijava gorica
»Odpuščanje je najtežje, ampak človek s tem sam sebi olajša breme« – besede zvenijo prepričljivo, ko jih slišimo iz ust Marte, enega glavnih likov igre Na dan sodbe, ki jo je postavil na oder KUD Pijava Gorica. Drama, ki se začne v gozdu, kjer si mnogi iščejo drobtinice za golo preživetje, konča pa se na sodniji, kjer o usodi revežev odloča učena pamet, na svojstven način prikaže družbene krivice, hkrati pa zgradi izpovedno moč na trdni veri v moč ljubezni.
KUD Pijava Gorica prikazuje pripoved iz že skoraj pozabljene zgodovine lovstva. Zgodbe, katere rdeča nit je vprašanje lova, pa odpira še mnoga druga temeljna življenjska vprašanja. V njej ne manjka ne humorja niti globokih tonov, ki se dotikajo vprašanja, do katere mere je človeku še dovoljeno premikati meje trdno postavljenih družbenih pravil, tudi kadar gre za golo preživetje.
Dogajanje je preneseno v čas, ko je fevdalni sijaj lova že bledel in je prehajal v roke malomeščanstva. Zaradi pojavov različnih zlorab je cesar Franc Jožef II. leta 1786 izdal t. i. lovski patent, ki je veljal vse do leta 1935. Omenjeni lovski patent, neke vrste moralni kodeks obnašanja, temelji na pravilu »lovski pravično«, ki na področju lovstva ureja pravila igre, naj bi tudi ščitil razumne interese vseh ljudi. Vendar pa, kako pravično zaščititi interese vseh ljudi? Je to sploh mogoče? Skozi oči »lovske resnice«, ki je že v zgodovini prepletala zgodbe človeških usod, igra odpira tudi vprašanje absolutne pravičnosti.
Lovec, obenem tudi grajski logar, spoštuje »lovski pravično«. Prepričan je, da s tem ščiti naravo, ki jo neizmerno ljubi. Krčevito nasprotuje grajskim nepravilnostim in zagnano preganja divje lovce, a mu, morda prav zaradi njegove prevelike vneme, usoda obrne hrbet.
Župan se poleg svojih službenih obveznosti ukvarja tudi z divjim lovom. Ko nekoč ustreli srno, v obrambo svoje časti in izmiku kazni grajskemu logarju podkupi državno oblast, s tem pa ne le zataji zakon, temveč se tudi izneveri moralnemu pravilu »lovski pravično«.
Tone Cestnik je eden od tistih, ki se težko prebijajo. Kot divji lovec ustreli srno, a zato, da nahrani lačne otroke. Po lovskih zakonih bi se mu v opravičilo priznal »stan sile«, a ga državna oblast kljub temu strpa v zapor. Ko se po prestani kazni vrne k lačni družini, mu ne preostane drugega kot to, da zaradi lakote ponovi dejanje.
Marta, žena grajskega logarja, je nosilka sporočila igre. Njene besede »Odpuščanje je najtežje, ampak človek s tem sam sebi olajša breme« prepričljivo, globoko in čustveno zarežejo v vprašanje, kako soditi pravično.
