Papež Frančišek je na praznik Gospodovega vnebohoda, v četrtek 9. maja 2024 prebral papeško bulo “Spes non confundit“, s katero je leto 2025 razglasil za sveto leto.

Kaj je to papeška bula?

Papeška bula je slovesen dokument, ki ga sveti oče lastnoročno podpiše in s strani Rimske kurije nosi pečat z voskom, nekoč pa s svincem. Navadno je bil to ročno napisan dokument, katerega pisava se je od časa do časa spreminjala, kakor tudi papir, na začetku je bil papirus, potem so prešli na pergament. Z bulo sveti oče sporoči nekaj zelo pomembnega kot je razglas svetega leta, škofovsko imenovanje, ustanovitev škofije, itd.

Kaj je to »sveto leto odrešenja«?

Gre za posebno »leto milosti«, ki ga razglasi papež redno vsakih 25 let (lahko pa so še izredna sveta leta). Preko tega leta milosti je vsak kristjan povabljen, da obnovi, prenovi, poglobi svoje prijateljstvo z Jezusom Kristusom, edinim Odrešenikom. Sveti oče to sveto leto uvršča v tisto iz leta 2000, ko smo prestopili prag tisočletja, v tisto, ki smo ga praznovali 2015-16 kot »sveto leto usmiljenja« in seveda tudi v tisto, ki ga bomo, če Bog da, praznovali leta 2033, ko bo minilo 2000 let od Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja od mrtvih. Značilnost vsakega svetega leta je romanje v Rim in svetoletni odpustek. Tokratni jubilej se je začel v Rimu na sveti večer 2024 in se bo končal 6. januarja 2026, v delnih Cerkvah pa traja od 29. decembra 2024 do 28. decembra 2025.

Kratka predstavitev papeške bule »Spes non confúndit - Upanje ne osramoti«.

Začetne besede napovedujejo temo tokratnega svetega leta: UPANJE, ne kakršnokoli, ampak tisto, ki temelji na »umrlem in vstalem Jezusu«, ki je srce naše vere (2). Jubilej naj bo torej »za vse priložnost za poživitev upanja.« (1) Navaja misel sv. Avguština: »V nobenem življenju ni mogoče živeti brez treh nagnjenj duše: verovati, upati, ljubiti.« (3) Iz tega izhajajo tri božanske kreposti: vera, upanje in ljubezen.

Krepost, ki jo papež v tem svetem letu priporoča: potrpežljivost, saj je le-ta v tesnem »sorodu« z upanjem in kot protiutež nepotrpežljivosti, živčnosti, neosnovanemu nasilju, nezadovoljstvu. (4). Zakaj papež poudarja to prepletanje upanja in potrpežljivosti? Ker je po njegovem krščansko življenje pot, ki potrebuje močne trenutke, da hrani in učvrsti upanje, ki omogoči zagledati cilj: srečanje z Gospodom Jezusom. Znamenje vsega tega je »romanje«, še zlasti peš romanje, ki nam pomaga odkrivati vrednote tišine, napora, bistvenosti. In na tem romanju so jubilejne cerkve kot »oaze duhovnosti«, kjer se »romarji upanja« lahko »odžejajo«, še zlasti ob zakramentu svete spovedi, vredno prejetem svetem obhajilu, osebni in skupni molitvi. (5)

Dve znamenji upanja na splošno

mir – nasproti vojnam (3. svetovna vojna, ki poteka tako rekoč po kosih): delati za mir (8)
življenje – nasproti »praznim zibelkam«: odprtost za življenje, veselje nad življenjem (9)

Upanje za posamezne skupine

zaporniki: dostojne razmere v zaporih, spoštovanje človekovih pravic, odprava smrtne kazni (10)
bolniki: obiski, pomen zdravstvenih delavcev, telesna dela usmiljenja (11)
mladi: skrb za mlade, za študente, za zaročence, za mlade rodove (12)
migranti: braniti pravice najšibkejših (13)
starejši (dedki in babice): prenos vere in življenjske modrosti na mlajše rodove (14)
reveži: blažiti njihovo revščino (15)

Pozivi ki prebujajo upanje:

splošno: oprostiti dolgove zadolženim državam (16)
vsem kristjanom: ker leta 2025 mineva 1700 let od Nicejskega koncila, nadaljevati poti k vidni edinosti in odločiti se za skupno obhajanje velike noči, narediti odločilen korak, da bi vsi kristjani na isti dan praznovali Jezusovo vstajenje od mrtvih (17)

Zasidrani v upanju

Upanje skupaj z vero in ljubeznijo oblikuje triptih »teologalnih kreposti«, ki izražajo bistvo krščanskega življenja. V njihovi neločljivi dinamiki je upanje tisto, ki tako rekoč daje usmeritev, torej kaže smer in cilj slehernemu kristjanu. (18)

Ta smer je »večno življenje«: Verujem v večno življenje (veroizpoved!), usmerjeni smo torek k dokončnemu srečanju z Gospodom v slavi. Zato papež ne more mimo, da ne omeni smrti in z njo povezan dar, ki smo ga prijeli pri svetem krstu: dar novega življenja, ki gre preko smrti.

Zato papež izzivalno vpraša: »Kaj bo z nami po smrti?« (21) Obljubljeno nam je večno življenje, polno občestvo z Bogom, ampak prej bo sodba »bodisi ob koncu našega bivanja kot ob koncu časov« (22). S pogledom na sodbo, papež spregovori o zakramentu svete spovedi in o jubilejnem odpustku, ki odstrani »ostanke greha« po Kristusovi zaslugi in po zaslugi Božje Matere in svetnikov. (23).

Že zelo na koncu bule pride na vrsto sveta Božja mati Marija kot »priča upanja«. Jezusove matere ne preveva lahkomiseln optimizem, ampak upanje, ki temelji na Bogu, zato se sooča z nelahko »stvarnostjo življenja« (24). Papež spomni, kako je ljudska pobožnost Sveto Devico primerjala morski zvezdi, ki kaže mornarjem v razburkanem morju pot k cilju.

Bula se zaključi s simbolom sidra, ki daje trdnost in varnost ladjam na morju, podobno pa upanje daje trdnost in varnost nam kristjanom sredi razburkanih voda življenja, če se seveda zaupamo Gospodu Jezusu.

Številke v oklepajih se nanašajo na same točke iz bule

Pripravil:
Miran Sajovic S.D.B.
Rakovniška 6
1000 Ljubljana